Kdaj je inšpektor dolžan začeti inšpekcijski postopek, ali je pri tem vezan na odredbo oziroma odobritev glavnega inšpektorja? Ali lahko glavni inšpektor vpliva na (ne)uvedbo inšpekcijskega postopka (npr. zgolj zato, ker se prijave pri organu evidentirajo ločeno od zadev, v katerih se postopki uvedejo)?

Ali lahko inšpektor uvede nadzor, če izven delovnega časa, ob opravljanju zasebnih aktivnosti, opazi kršitev s svojega področja?

Kakšne so pravne posledice, če inšpektor ne ukrepa kljub sumu kršitve? Kako naj ravna, če meni, da predstojnik neupravičeno posega v njegovo samostojnost? 

Upravni postopek se skladno z določilom 125. člena ZUP začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke.

Začetek upravnega postopka po uradni dolžnosti pomeni, da organ, ki je skladno z materialnim predpisom in ZUP pristojen za vodenje upravnega postopka in za izdajo upravne odločbe, sam odloči o tem, da bi tak postopek vodil zoper določeno fizično ali pravno osebo (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 17). Z organom je po 5. členu ZUP mišljen organ državne uprave ali drug državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni zadevi, za uradno osebo, pa oseba, ki je v skladu z zakonom pooblaščena za odločanje v upravni zadevi ali za opravljanje posameznih dejanj v postopku (torej tista, ki vodi postopek). Uradna oseba v skladu z načelom samostojnosti samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil (12. člen ZUP).

Poseben primer postopka po uradni dolžnosti je postopek inšpekcijskega nadzora, ki je sicer urejen v krovnem Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl.). Postopek inšpekcijskega nadzora se začne samo po uradni dolžnosti, ne glede na to, da se inšpektor za začetek postopka večkrat odloči poleg redno načrtovanih nadzorov na podlagi sporočil, pobud ali prijav posameznih vlagateljev, ki načeloma niso stranke v tem postopku. Inšpekcijski postopek se začne in vodi po uradni dolžnosti, ker to terja domnevno ogrožena javna korist, saj je njegov namen nadzor na izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov, glej sodba in sklep UPRS št II U 245/2021-11, z dne 19.03.2024 in glej tudi primer.

Kadar organ prejme vlogo (npr. obvestilo o kršitvah, pobudo oz. prijavo) je dolžan z njo ravnati v skladu z določili drugega odstavka 32. člena Uredbe o upravnem poslovanju (UUP, Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl.), ki določa: »Delo v organu je organizirano tako, da se vsako dokumentarno gradivo nemudoma evidentira.« To pomeni, da prejeti (vhodni) dokument uslužbenec glavne pisarne (tajništva) najprej evidentira v informacijski sistem za vodenje evidence dokumentarnega gradiva (glej 35. in 110. člen UUP) v okviru zadeve, pri tem jo ustrezno klasificira in signira (44. in 46. člen UUP) na javnega uslužbenca, ki jo bo reševal, ali na vodjo enote oz. glavnega inšpektorja (delno signiranje). Če je vhodni dokument delno signiran, mora vodja nemudoma oz. najkasneje naslednji dan (glej 51. člen UUP) dodeliti zadevo v reševanje uslužbencu (glej primer in primer). Opustitev evidentiranja in dodeljevanja zadev v reševanje na predpisan način lahko pomeni kršitev delovnih obveznosti, in je razlog za uvedbo disciplinskega postopka.

Ko inšpektor prejeme prijavo v reševanje, jo mora obravnavati v skladu z določili 24. člena ZIN. ZIN ne določa, v kolikšnem roku je potrebno prijavo obravnavati in obvestiti prijavitelja, ki to zahteva, o ukrepih, zato se smiselno upošteva 15-dnevni rok iz 17. člena UUP, glej primer in primer.  Ali bo na podlagi prijave nadalje uveden inšpekcijski nadzor pa bo na podlagi preučitve oz. obravnave prijave presodil inšpektor, ki mu je prijava dodeljena v reševanje, ali celo glavni inšpektor, če bo sam pred dodelitvijo inšpektorju ocenil, da ni podlage ali razloga za uvedbo inšpekcijskega nadzora in bo tudi sam pripravil odgovor prijavitelju (če je ta zahteval obvestilo o ugotovitvah) oziroma o razlogih za neuvedbo nadzora napravil uradni zaznamek. 

Glede na 126. člen ZUP, ki določa, da pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek, torej tudi inšpektor o tem ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za vodenje postopka, odloči po opravljeni presoji ali je lahko podana kršitev materialnih predpisov.

V inšpekcijskem nadzoru, ki ga podrobneje in nadrejeno, glede na ZUP, ureja ZIN, imajo inšpektorji in predstojniki organov pooblastilo za odločanje dano že ex lege, torej direktno po zakonu. To pooblastilo inšpektorji pridobijo že z zasedbo delovnega mesta inšpektorja oziroma predstojnika (glej primer). Inšpektorji pa so pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora v okviru svojih pooblastil samostojni (4. člen ZIN), glej tudi primer. Načelo samostojnosti pomeni ponovitev načel samostojnosti iz 12. člena ZUP in hkrati njegovo konkretizacijo v okviru pooblastil inšpektorjev. V okviru vodenja in odločanja v postopku je inšpektor dominus litis. Nihče mu ne sme dajati (obveznih) navodil , kako naj vodi postopke, kaj naj šteje za relevantno, koliko teže naj da neki stvar, katere okoliščine naj upošteva s posamezno mero verjetnosti in katere ne ter kako naj iz ugotovljenih dejstev in okoliščin sklepa oziroma uporabi ustrezno pravno podlago (v ta sklop seveda ne spada ustrezno posvetovanje med inšpektorjem in predstojnikom in drugimi inšpektorji, ki lahko predstavijo svoje mnenje v zadevi). Inšpektor je samostojen le v okviru svojih pooblastil pri vodenju in odločanju v (posamičnem) postopku, nikakor ga pa kot javnega uslužbenca ne odvezuje spoštovanja drugih navodil in odredb, ki bi mu jih dal njegov delodajalec, npr. predstojnik inšpekcijskega organa (glej 94. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.)). Inšpektor tudi ne more sam odločati, katero zadevo bo sprejel v reševanje in katero bo odklonil. Organizacija dela in dodeljevanje zadev sta v pristojnosti glavnega inšpektorja (glej 10. člen ZIN), ki ima možnost inšpektorju tudi odvzeti zadeve, če nalog ne opravlja v skladu s predpisi, pravočasno in strokovno (več Kovač et al, Inšpekcijski nadzor, 2024, str. 269 in nasl.) in primer.

Če inšpektor ne izvede svojih dolžnosti oziroma opusti predpisana dejanja, lahko pride do različnih pravnih posledic, ki so odvisne od narave in resnosti kršitve. 17. člen ZIN določa, da je inšpektor posebej odgovoren, če pri opravljanju nalog nadzora opusti izvršitev nalog oziroma ne sprejme ustreznih ukrepov, ki jih je skladno z zakonom dolžan izvršiti oziroma sprejeti; če ne poda prijave oziroma ne obvesti pristojnih organov o kršitvah zakonov ali drugih predpisov, ki jih je ugotovil pri izvrševanju nalog inšpekcijskega nadzora, glej tudi Sodba U 2205/2007, z dne 26. 2. 2009. Ker se kršitev posebnih odgovornosti šteje za hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, je treba glede celotnega postopka ugotavljanja take odgovornosti uporabiti enak postopek, kot velja za druge oblike hudih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (več Kovač et al, Inšpekcijski nadzor, 2024, str. 324 in nasl., glej tudi 122. člen in nasl. ZJU, ter Sodba VDSS Pdp 56/2021, z dne 17. 3. 2021). Tako zaradi opustitve dolžnih ravnanj lahko nastopi disciplinska ali kazenska odgovornost v primeru, da je opustitev ravnanj povezana z malomarnostjo ali celo z dejanji, ki pomenijo zlorabo položaja. To vključuje situacije, ko inšpektor namerno ne izvede nalog, čeprav bi jih moral ali zlorabi svoje pristojnosti, glej Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.). Če pa zaradi opustitve dolžnih ravnanj inšpektorja pride do škode za državo, podjetja ali posameznike, je lahko inšpektor odgovoren za povrnitev škode, če so bili izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost (glej 135. člen ZJU in nasl.) in glej primer.

Kadar pa inšpektor meni, da je predstojnik neupravičeno posegel v njegovo samostojnost, naj najprej jasno komunicira s predstojnikom o mejah svoje samostojnosti pri opravljanju nalog tako, da naj najprej poskuša zadevo razčistiti v organu (najprej ustno, v nadaljevanju pa lahko pisno zaradi dokaznih namenov, npr. če pride do delovnopravnega ali drugega spora pred sodiščem); nadalje o tem lahko obvesti nadrejeni organ, ki v skladu z Zakonom o državni upravi (ZDU - 1, Ur. l. RS, št. 113/05 in nasl.) ali drugim zakonom nadzira delo inšpektorata; lahko pa postopa tudi na podlagi Zakona o zaščiti prijaviteljev (ZZPri, Ur. l. RS, št. 16/23), katerega namen je zaščititi posameznike, ki prijavijo kršitve predpisov v svojem delovnem okolju, ter spodbujati prijave teh kršitev znotraj organizacij.

Če uradna oseba v svojem privatnem času zazna kršitev iz svojega področja, lahko kot vsaka druga stranka sama poda prijavo, saj prikrit nadzor po ZUP ni dopusten in ga potencialno lahko upraviči glede na specifike upravnega področja le področni zakon. ZUP predstavlja s temeljnimi načeli in pravili korpus procesnih garancij stranki, da v upravnem postopku, kljub nadrejenosti javne koristi v razmerju do njenih interesov, oblast upravnega organa ne bo zlorabljena. Zato vodenje postopka tako, da bi stranki te kavtele ne bile zagotovljene ni dopustno, je celo v nasprotju z ustavnimi načeli. Zlasti to velja za načelo zaslišanja, po katerem ima stranka pravico ves čas postopka sodelovati in izpodbijati ugotovitve, ki ji niso v prid (več v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentarji k 9. in 146. členu). Tega pa ne more, če sploh ne ve, da zoper njo teče postopek, torej predvsem zaradi načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), glej primer in primer.