Po določbah četrtega odstavka 28. člena ZUP in ZIN ima inšpektor kot uradna oseba že po zakonu pooblastilo za odločanje v upravnih zadevah. Ali je to določbo mogoče razlagati tako, da »za inšpektorja oz. v njegovem imenu« lahko podpiše dokument (odločbo, sklep, poziv ali drugo pisanje) predstojnik organa (glavni inšpektor), njegov namestnik ali drug inšpektor?

Glede na pooblastila, ki jih imajo uradne osebe v upravnem postopku, je potrebno ločiti dve vrsti uradnih oseb:


*predstojnika in poleg njega tiste uradne osebe, ki so pooblaščene za dejanja v postopku pred izdajo odločbe in za odločanje, ter
*uradno osebo, ki je pooblaščena samo za dejanja v postopku pred izdajo odločbe v upravni zadevi.

Pooblastilo za odločanje v konkretni upravni zadevi in pooblastilo za dejanja v upravnem postopku pred izdajo odločbe se lahko da samo takšni uradni osebi, ki ima ustrezno strokovno izobrazbo in strokovni izpit iz upravnega postopka, kot določa prvi odstavek 31. člen ZUP. Uradna oseba sicer odločbo lahko izda le na podlagi pooblastila za odločanje v upravnih zadevah, ki ga izda predstojnik organa v obliki pisnega akta. Pooblasitveni akt mora vsebovati tudi obseg pooblastila (ali gre za splošno ali posebno pooblastilo).

Poseben položaj po zakonu imajo predstojniki organov in inšpektorji, ker imajo pooblastilo dano že ex lege, direktno po zakonu, čim zasedejo položaj predstojnika oz. delovno mesto inšpektorja.

Slednji samostojno opravljajo zadeve inšpekcijskega nadzorstva iz pristojnosti inšpekcijskega organa po določbah 18. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele). Inšpektor uvede in vodi upravni postopek in izdaja upravne odločbe samostojno (4. člen ZIN), saj ima za to pooblastilo že po ZIN in tudi ZUP (28. člen ZUP). V kolikor inšpektor, ki je vodil postopek, odločbe iz kakršnegakoli razloga ne more izdati, lahko na podlagi že ugotovljenih dejstev (ali dopolnjenega ugotovitvenega postopka) to stori katerikoli drug inšpektor ali predstojnik inšpekcijskega organa, ki izpolnjuje pogoje za inšpektorja, vendar ne kot inšpektorjev namestnik, ampak samostojno vodeči in odločujoči v konkretni upravni zadevi.

Pooblaščena uradna oseba ne more prenesti pooblastila, ki ga ima na drugo uradno osebo, ki takega pooblastila nima. Prav tako niti predstojnik inšpektorata ne more inšpektorju, ki ma pooblastilo že po zakonu, tega odvzeti, lahko le prerazporedi določeno zadevo drugemu inšpektorju, npr. ob daljši odsotnosti prvega. Odsotno pooblaščeno uradno osebo tako lahko nadomešča le taka uradna oseba državnega organa, ki ji je dal predstojnik organa ali že sam zakon ustrezno pooblastilo za odločanje v upravnih zadevah (gl. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 148-150). O razporejanju zadev med inšpektorji odloča vodstvo organa, praviloma po načelu naravnega sodnika zaradi zagotovitve nepristranosti uradnih oseb.