Pri vodenju upravnega postopka (npr. inšpekcijskega) se je izkazalo, da je uradna oseba, ki je vodila postopek, del dokazov v breme stranki pridobila tako, da se stranki ni izrecno predstavila kot uradna oseba oz. da bi stranka vedela za tek postopka. Kako je z veljavnostjo teh dokazov - ali bi morali biti izločeni?
Ali v primeru dovoljenosti takih dokazov velja, da uradna oseba, zlasti inšpektor, sme uporabljati izmišljeno ime v komunikaciji, tako da se do stranke izvaja t. i. prikrit postopek oz. nadzor?

V upravnem postopku velja glede na njegov pomen za primarno zaščito javne koristi nekaj posebnih načel in pravil, po katerih se upravni postopek bistveno razlikuje od npr. kazenskega postopka. V slednjem poznamo med drugim pojem nedovoljenih dokazov oz. njihove izločitve z vidika zakonite obrambe stranke v postopku. Ti koncepti pa niso uveljavljeni v upravnem razmerju, v katerem ima vrhovni pomen za zakonitost in varstvo javne koristi načelo materialne resnice (gl. 8. člen ZUP, v povezavi s 6. členom ZUP in prvim odstavkom 7. člena ZUP). Različen pomen materialne resnice s primarnim inkvizatornim načelom in adversarnosti v različnih pravnih vejah je ob prepletanju različnih postopkov v istih okoliščinah neredko velik praktični problem z ustavnim pomenom, saj recimo v kaznovalnem pravu velja tudi privilegij zoper samoobtožbo, po (slovenskem in drugih) ZUP pa celo neposredno dolžnost stranke govoriti resnico (11. člen ZUP), čeprav sebi v breme, sicer je upravno, odškodninsko in kazensko odgovorna - z edino izjemo ničnosti odločbe po 279. členu ZUP, če je izjava stranke pridobljena kot posledica nedovoljenega prisiljenja.

Načelo materialne resnice veže organ tudi mimo in proti volji stranke, tako glede pravnosti podstati odločanja v razmerju do oblasti kot dokazovanja v smislu procesa znanstvene raziskave (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 99 in nasl.). V načelu zato nedovoljenih dokazov v upravnem postopku sam ZUP ne obravnava, pač pa se glede na načeli materialne resnice in proste presoje dokazov uporabi za izkaz relevantnega dejanskega stanu za odločitev vsa resnična dejstva, ne glede na to, kako je organ zanje zvedel in se jih je dokazalo.

Vendar je treba tudi v upravnem postopku oz. zaradi nadrejenosti oblasti napram stranki upoštevati ustavna jamstva, zlasti t. i. pravice obrambe, oz. načela in pravila mednarodnih aktov o poštenem postopku (gl. zlasti Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, 6. člen). To velja toliko bolj, kolikor oblast posega v pravni položaj stranke ali specialni zakon (npr. Zakon o inšpekcijskem nadzoru, ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novela) določa odprt način komunikacije uradne osebe do stranke v uvedenem postopku. Prav tako v tem okviru prikrita pooblastila oz. nadzor strank sistemsko ni dopusten oz. mora zanj obstajati izrecna pravna podlaga v področnem zakonu. Tako velja tudi v drugih tipih postopkov, npr. glede tajnih ukrepov po 155. členu Zakona o kazenskem postopku. Specialna ureditev v področnem zakonu mora biti tudi vsebinsko legitimna glede na potrebe tega področja in 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic. Prikrit nadzor je v slovenski zakonodaji, kot navedeno, omejen že v kazenskem postopku, a toliko bolj mora to veljati za demokratično samoomejevanje oblasti v upravnih razmerjih (več o tem Pavčnik, Teorija prava, 2007). V grobem gre pri upravnih oblasteh za načelo, da lahko posežejo v zasebno sfero le s pooblastili in na način, kot ji zakon izrecno dopušča, ne obratno, kot velja za delovanje zasebnikov, ki jim je dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano. Zato je prikrito vodenje upravnega kot oblastnega postopka dopustno zgolj restriktivno z eksplicitno podlago, kot recimo (če bi ob sproženi ustavnosodni presoji te določbe sploh vzdržale) po 100. členu Zakona o finančni upravi(ZFU, Ur. l. RS, št. 25/14 in novela). Poleg tega tudi ZFU določa, da je upravni organ (oz. postopek vodeči inšpektor), dolžan z ugotovitvami prikrite preiskave stranko seznaniti tako, da se vse ugotovitve stranki predroči ob uvedbi posebnega upravnega (inšpekcijskega) postopka po zaključku preiskave.

Po ZUP se koncept poštenega postopka izraža predvsem v načelu zaslišanja stranke (9. člen ZUP in 146. člen ZUP), prim. tudi kršitve načela kot bistveno postopkovno napako po drugem odstavku 237. člena ZUP). To načelo terja od organa, da stranki omogoči pred izdajo odločbe izjaviti se o pridobljenih dejstvih in dokazih s strani organa, kar ob teku postopka, ne da bi stranka vedela zanj, že po naravi stvari ni možno. V kolikor pa pride do pridobitve dokazov le v delu postopka, ko stranki ni znano, da teče ugotovitveni oz. dokazni postopek, pa organ stranko z njimi seznani še pred odločitvijo oz. zaključkom postopka, menimo, da vendar prevlada načelo materialne resnice in se take dokaze upošteva in se jih ne izloči. Pogoji za uporabo dokazov, pridobljenih, ne da bi stranka vedela za tek postopka, so torej po našem mnenju glede na ZUP najmanj v naslednjem:

*v celotnem postopku pred izdajo odločbe mora biti stranki omogočena celovita obramba o dejstvih in dokazih, ki jih je pridobil upravni organ;
*postopek ne sme biti sprožen in voden zgolj na prikrit način (npr. prek lažne identitete inšpektorja v komunikaciji s stranko le-to "pripraviti" k temu, da krši predpis v konkretnem položaju);
*prikrito ugotovljeno dejstvo mora biti zaradi terjane gotovosti organa za odločitev po ZUP preverjeno presečno tudi z nespornimi dokazili, ne le "prikrito komunikacijo";
*v katerikoli fazi postopka ne smejo biti kršene ustavna jamstva (npr. telefonski prisluh brez sodne odredbe).
Pravice obrambe naj bi zagotovile zlasti ob zavrnitvi strankinega zahtevka oziroma posegu v njen pravni položaj z odvzemom pravice ali naložitvijo obveznosti, da bo do tega prišlo samo tedaj in toliko, če in kolikor javnega interesa ni mogoče zaščititi drugače. Učinkovitost delovanja npr. inšpekcij ne more imeti absolutne prednosti pred demokratičnimi garancijami strank.

Glede pooblastil inšpektorjev kaže dodatno opozoriti, da ZIN celo izrecno zahteva za inšpekcijske postopke, da se strankam inšpektorji izkažejo kot pooblaščene uradne osebe (z izkaznico oz. značko, gl. 18. člen ZIN). Splošno izkazovanje uradnih oseb kot pooblaščenih določata sicer pri neposredni uradni komunikaciji s strankami tudi ZUP in Uredba o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl., prim. 216. člen ZUP in 10. člen Uredbe o upravnem poslovanju). Predstavljanje z izmišljenim imenom oziroma s prirejeno identiteto je lahko torej le izjema od splošnih pravil in mora imeti kot pooblastilo oz. ukrep eksplicitno podlago v področnem zakonu.