Kakšne so pravice stranskega udeleženca (npr. v inšpekcijskem postopku) in katere dokumente mu je treba vročati? Ali se lahko stranskega udeleženca seznani z ugotovitvami v postopku namesto na ustni obravnavi zgolj z dopisom? Ali velja kaj drugače, če gre za položaje po materialnem zakonu, ko je npr. prijavitelj ex lege stranski udeleženec, čeprav je postopek voden po uradni dolžnosti? (npr. če gre za neupravičeno zavrnitev zahtevka po 232. členu Zakonu o varstvu potrošnikov)

Kaj velja, če na ustni obravnavi stranski udeleženec postavlja zelo nejasne trditve? Ali uradna oseba, ki vodi postopek, lahko postavlja takemu udeležencu podvprašanja, kaj točneje želi oz. zatrjuje, saj je ob takem ravnanju stranski udeleženec v enem primeru podal pritožbo, češ da je bila obravnava vodena neenakopravno glede na različne stranke?

Oseba, ki želi vstopiti v postopek zaradi varstva svojega pravnega interesa, lahko po 43. členu ZUP pridobi položaj stranskega udeleženca. To ob doslednem upoštevanju metodologije ZUP pomeni, da lahko vlagatelj z izpolnitvijo pogoja iz drugega odstavka 142. člena ZUP (s sklicevanjem na svoj pravni interes in ne na svojo vlogo pri uvedbi postopka) utemelji le svoj položaj stranskega udeleženca, ne pa tudi stranke (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 105). Zato npr. prijavitelj položaja stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku ne pridobi avtomatično že na podlagi vložene prijave na inšpekcijski organ (glej sodbo UPRS II U 18/2018-9 z dne 16. 9. 2020). Po določbah Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl., glej zlasti 24. člen) prijavitelj nima položaja stranke v postopku (glej v Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, 2024, str. 358). Lahko pa vsaka oseba, torej tudi prijavitelj, položaj stranskega udeleženca uveljavlja, a le, dokler je (inšpekcijski) postopek še v teku. Tudi če prijavitelj ne nastopa v inšpekcijskem postopku kot stranski udeleženec oziroma ne izkaže pravnega interesa za vstop v postopek, pa ima pravico biti obveščen o ukrepih oziroma rezultatih postopka, a le, če to zahteva, pri čemer to velja šele po zaključku postopka (glej primer). O ex lege stranski udeležbi tako niti po v vprašanju citiranem primeru posebnega zakona ni govora; organ mora ugotavljati obstoj pravnega interesa od primera do primera.

V 43. členu ZUP definira pravice stranskega udeleženca, in sicer ima v mejah pravnega interesa v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Zato mu morajo biti vročana vsa upravna pisanja in upoštevana tudi njegova pravica do izjave (glej sodbo UPRS I U 253/2021-26 z dne 23. 11. 2023). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, dokler stranki ne da možnosti izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (146. člen ZUP). Če pa stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je to bistvena kršitev pravil upravnega postopka in v skladu z 237. členom ZUP razlog za pritožbo, saj gre za absolutno bistveno postopkovno napako.

Vročanje dokumentov pomeni prenos pisanj od organa k drugim udeležencem v postopku, npr. stranki, ter seznanitev z dokumentom, ki se vroča (83. člen ZUP). Pravilna vročitev je pogoj za nastanek pravnih učinkov akta; šele od vročitve dalje začno teči roki za pridobitev pravic, izpolnitev obveznosti in vlaganje pravnih sredstev. Za zagotovitev načela zaslišanja stranke ter varstva pravic vseh s statusom stranke v postopkih (tudi stranskih udeležencev) je treba tako stranke kot tudi ostale, ki izkažejo pravni interes za sodelovanje v postopku, že med potekom postopka seznaniti z vsemi relevantnimi dokumenti in informacijami v postopku v celoti oziroma mejah njihove pravne koristi, v zvezi s čimer se jim omogoča učinkovito pravno varstvo zoper odločitev oblastnega organa (glej primer).

Sicer pa lahko do informacij, ki so z zakonom, določene kot informacije javnega značaja (glej 4., 5. in 6. člen Zakona o dostopu informacij javnega značaja (ZDIJZ, Uradni list RS, št. 51/06 – UPB in novele) prosto dostopa vsakdo z dejanskim interesom (glej primer).

Pravica izjaviti se oziroma temeljno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) se uresničuje tudi preko ustne obravnave. Ustna obravnava je posebna oblika izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Njen namen je ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 202, in primer). V okviru ustne obravnave se stranki zagotavlja tri temeljne procesne pravice in sicer: 1. pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, 2. pravico izjaviti se vseh dejstvih in okoliščinah ter 3. pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa ter drugih udeležencev postopka (Jerovšek in drugi, ZUP s komentarjem, 2004, str. 86). Ustna obravnava se lahko razpiše, kadarkoli uradna oseba presodi, da bi bilo koristno za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja (fakultativna obravnava). Razpis ustne obravnave pa je obvezen ravno z vidika zaslišanja stranke, tudi kadar sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotnimi interesi (več v Jerovšek in drugi, ZUP s komentarjem, 2004, str. 462; glej sodbo UPRS II U 371/2021-20 z dne 9. 9. 2024 in ta primer). V skladu z načelom varstva pravic strank uradna oseba ves čas postopka, torej tudi med ustno obravnavo pazi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom (npr. tudi opozarja na jasno podajanje izjav). Vendar pa neizvedba ustne obravnave celo glede na obvezo sklica ob pričah (154. člen ZUP) ni bistvena napaka postopka, kolikor se stranka lahko drugače izjavi o zadevi. Izvrševanje načela zaslišanja stranke oziroma pravice izjaviti se, ni neposredno odvisno od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku, temveč od dejanske zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov. Načelo spoštovanja pravice do obrambe zainteresiranim strankam ne daje pravice do (ustnega) zaslišanja, saj zadostuje možnost, da pisno predstavijo svoje pripombe (glej primer). Torej je v postopku ključnega pomena, da ima stranka možnost seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.

Uradna oseba, ki vodi ustno obravnavo, jo mora voditi na način, da je vsem udeležencem zagotovljena pravica biti slišan, ter na način, da je zagotovljeno spoštovanje načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP, glej tudi sklep VSRS X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020). 163. člen ZUP določa, da je ustna obravnava dejanje postopka, na katerem se ugotovi to, kar je predmet ugotovitvenega postopka. Cilj ustne obravnave je razjasnitev dejstev v zadevi in zato predstavlja koncentracijo ugotovitvenega postopka v enem samem dejanju postopka. Glavni cilj ugotovitvenega postopka je uresničitev načela materialne resnice in načela zaslišanja stranke (glej primer). 8. člen ZUP navaja, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Iz tega sledi, da lahko uradna oseba v okviru ustne obravnave postavlja udeležencem podvprašanja in tako sledi namenu ustne obravnave, to je zagotoviti razjasnitev dejstev, ugotavljanju dejanskega stanja in izvajanju dokazov, ob upoštevanju spoštovanja enakega varstva pravic strank v postopku., kar gre presojati odvisno od primera v obravnavi.