Kako tolmačiti in izvajati določbe področnega zakona, ki določa t. i. "seznanitev" (večkrat nasprotnih) strank z zadevo in ugotovitvami organa, če je v obrazložitvi predloga tega zakona v postopku njegovega sprejemanja navedeno, da je namen zakonodajalca, v smislu odprave administrativnih ovir, odpraviti prej po tem zakonu in ZUP obvezno ustno obravnavo?

Ustna obravnava (gl. 154. člen ZUP in povezane) je osrednje dejanje posebnega ugotovitvenega postopka. V upravnem postopku ima ustna obravnava dva poglavitna namena:
1. strankam omogočiti podajanje izjav in predlogov oziroma njihovo izpodbijanje (načelo zaslišanja) in
2. uradni osebi omogočiti skoncentrirano zbiranje in tehtanje za odločitev potrebnih dejstev, kar skupaj vodi v skupni cilj razjasnitve stvari (načelo materialne resnice). Ustna obravnava se lahko razpiše, kadarkoli uradna oseba presodi, da bi bilo koristno za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja (fakultativna obravnava). Razpis ustne obravnave pa je obvezen, kadar sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotnimi interesi ter kadar je v postopku treba opraviti ogled, zaslišanje prič in izvedencev (več v Jerovšek in drugi, ZUP s komentarjem, 2004, str. 462).

Preko ustne obravnave se uresničuje temeljno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP): zagotoviti stranki tri temeljne procesne pravice in sicer:
1. pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka,
2. pravico izjaviti se vseh dejstvih in okoliščinah ter
3. pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa ter drugih udeležencev postopka (Jerovšek in drugi, ZUP s komentarjem, 2004, str. 86). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, dokler stranki ne da možnosti izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (146. člen ZUP). Če pa stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je to bistvena kršitev pravil upravnega postopka in v skladu z 237. členom ZUP razlog za pritožbo, saj gre za absolutno bistveno postopkovno napako.

Ko se pripravlja področni zakon, je treba kljub načelu subsidiarne rabe ZUP, upoštevati zlasti temeljna načela ZUP, saj le teh v skladu z 22. členom Ustave RSo enakem varstvu pravic ni moč derogirati ali bistveno okrniti. Zato področni zakon kljub cilju odprave administrativnih ovir ne bi smel ali mogel v celoti izključiti npr. ustno obravnavo, kolikor ne določi nadomestne oblike izraza načela zaslišanja strank, ki bi bil enako učinkovit.

Toda če pogledamo samo dikcijo področnega zakona, tu gre za Gradbeni zakon (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in 105/22 – ZZNŠPP), ki v 49. členu določa naslednje: "Upravni organ osebe iz drugega odstavka prejšnjega člena, za katere ugotovi, da jim pripada status stranskega udeleženca in ki so mu znane na podlagi uradnih evidenc, seznani z začetkom postopka in jih povabi k udeležbi.). Nadalje 50. člen GZ-1 vsebuje določbe o prekluziji za stranke, ki se neopravičeno ne odzovejo vabilu na seznanitev, češ da se šteje, da se z zahtevkom strinjajo, ter da se vabilo na seznanitev vroči po siceršnjih določbah, ki veljajo po ZUP oziroma tem zakonu (javno naznanilo). Iz teh določb je razvidno, da področni zakon ustne obravnave kot take sploh ne ukinja ali nadomešča, temveč jo le poimenuje drugače (kot "seznanitev") ter nekoliko poenostavi, z eksplicitnimi prekluzijami in načinom vročanja vabil. Še vedno pa povsem nedvoumno področni zakon terja, da se vse osebe v položaju stranke (tu investitorja in stranske udeležence), povabi na sedež organa in opravi pregled dokumentacije ter sooči izjave teh oseb. Torej gre v jedru za bistvo in namen "klasične" ustne obravnave po ZUP. Zato se seznanitev po tem zakonu šteje z nekaj malimi specifikami glede vabljenja in pravnih posledic neodziva za ZUPovski institut ustne obravnave.
ZUP velja za "seznanitev" tako v vseh preostalih določbah, kolikor GZ-1 glede vabil zapisnikov, vročanja, strank itd. ne določa drugače. Na primer vabilo mora zadostiti pravilom po 70. členu ZUP in nadaljnjih. V skladu s 74. členom ZUP se o ustni obravnavi, o ustnih izjavah strank ali drugih oseb in v drugih pomembnejših dejanjih v postopku sestavi zapisnik, ki ima značaj javne listine (80. člen ZUP), kolikor je sestavljen v skladu z zakonom. Zakon (76. člen ZUP) tudi določa, kaj zapisnik vsebuje in kako ga je potrebno pisati (podrobneje Jerovšek in drugi, ZUP s komentarjem, 2004, str. 269), kar vse velja tudi za "seznanitev" po področnem zakonu.