Na kakšen način mora organ dati stranki možnost, da se izjavi glede pridobljenih dokazov, zlasti prek pravne pomoči? Kako tedaj organ, ki vodi postopek, stranki omogoči to pravico, glede na to, da je dokaz (npr. zaslišanje priče) izvedel zaprošeni organ?

Načelo zaslišanja stranke ali pravica biti slišan predstavlja temeljno vodilo vsakega upravnega postopka, saj strankam postopka zagotavlja možnost obrambe in sodelovanja v upravnem postopku (9. člen ZUP). To načelo stranki zagotavlja, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu in odgovori na navedbe ter dokazne predloge, pridobljene v ugotovitvenem postopku (glej Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 88-91 in Kovač, Pravica biti slišan v upravnem postopku po slovenski ustavnosodni praksi, Pravnik, 2013). Pomembno je, da ima stranka možnost seznanitve z vsemi navedbami in dokaznimi predlogi, ki bodo bistveno vplivali na končno odločitev organa, pri tem pa mora biti stranka dejansko slišana ter upoštevana, stališča organa do njenih navedb pa morajo biti obrazložena v končni odločitvi.

Organ mora stranko obravnavati kot subjekt postopka in ne kot predmet o katerem se odloča. Stranki se mora omogočiti, da v postopku aktivno sodeluje ter v njem varuje svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi (npr. da se izjavi o pričanju kot enemu izmed pridobljenih dokaznih sredstev). Pravica biti slišan tako nosi dvojen cilj, in sicer (i) na eni strani je namenjena čim natančnejši in (materialno) pravilnejši preučitvi upravne zadeve skozi ugotavljanje resničnih dejstev, (ii) na drugi pa se omogoča zagotovitev učinkovitega varstva oz. obrambe (podrejene) stranke. Natančnejše: namen pravice biti slišan je zagotoviti, da se vsaka odločitev, ki posega v položaj stranke, sprejme ob polnem poznavanju (vseh) dejstev, njen cilj pa je omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali stranki, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločitve ali taki ali drugačni vsebini odločitve (o tem tudi sodba VSRS X Ips 17/2023z dne 30. 11. 2023 in sodba SEU C-187/19 z dne 4. 6. 2020, tč. 69). Nespoštovanje načela zaslišanja stranke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (237. člen ZUP).

Način zagotavljanja pravice biti slišan (npr. ustno na ustni obravnavi; pisno z določenim rokom itd.) je pri zagotavljanju »realnega« sodelovanja stranke tako postranskega pomena. Bistveno namreč je, da ima stranka realno (dejansko, pristno in oprijemljivo) možnost izraziti svoj pogled in pomenljivo sodelovati pri vseh vprašanjih, ki so bistvene za sprejem končne odločitve s strani organa. Vključenost stranke mora pri tem biti realna (in ne zgolj navidezna ter tako prazna), saj se stranko znotraj postopka mora obravnavati kot subjekt in ne kot predmet o katerem se odloča. To sledi tudi iz stališča SEU (T‑313/22 z dne 20. 12. 2023, tč. 60), ki navede, da načelo spoštovanja pravice do obrambe zainteresiranim strankam ne daje pravice do (ustnega) zaslišanja, saj zadostuje možnost, da pisno predstavijo svoje pripombe.

To velja enako, ko gre za izvedbo dokazov prek pravne pomoči, torej ko drug organ izvaja dejanja v pristojnosti organa zaprositelja (33. člen ZUP). Stranki se omogoči izjava glede zaslišanja priče pri drugem upravnem organu, kot vodi postopek, tako običajno prek seznanitve z zapisnikom o zaslišanju (ta se npr. stranki osebno vroči po pošti in določi rok za pripombe od vročitve), kjer mora stranki biti dana možnost podaje pripomb še pred odločitvijo.

Pri načinu izvrševanja zaslišanja načela stranke pa je treba upoštevati še vidik ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP), skladno s katerim se mora postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Poleg navedenega je nujno spoštovanje tudi predpisov o varstvu osebnih podatkov (tu Splošna uredba o varstvu podatkov in področni ZVOP-2), ki zahtevajo razkritje osebnih podatkov zgolj tistim, ki nosijo aktivno legitimacijo v upravnem postopku (oz. locus standi) - to so stranke in morebitni stranski udeleženci (smiselno o tem tudi mnenje IP 07121-1/2022/166 z dne 15. 2. 2022 ter prvi odstavek 184. člena ZUP), ne pa razkritje teh podatkov drugim pričam, razen če bi bilo razkritje dokaznih gradiv (npr. izpovedba druge priče) potrebno za razjasnitev resničnih dejstev postopka (npr. zaradi soočenja nasprotujočih izpovedb prič – več o tem tretji odstavek 184. ZUP).

Sklenemo lahko, da pravica biti slišan ni neposredno odvisna od postopkovnih načinov zagotavljanja sodelovanja stranke v upravnem postopku temveč od realne zmožnosti stranke, da v postopku sodeluje ter se o bistvenih elementih odločanja seznani in se ima možnost izjasniti. Izbrana metoda pa mora biti ekonomsko preudarna ter skladna z varstvom osebnih podatkov.