V imenu stranke je odvetnik vložil na temelju ZVOP zahtevo za popravek podatkov uradni evidenci, ki jo vodi upravni organ (oz. centralno na ravni državi pristojno ministrstvo).


Ker ZVOP izrecno ne določa, kako postopati v primeru zavrnitve te pravice, saj iz izida ugotovitvenega postopka izhaja, da so podatki pravilni, se postavi dilema, ali se v tem primeru izda upravna odločba?

Kako se vodi ugotovitveni postopek - je potrebno stranki nuditi pravico izjaviti se, čeprav stranka očitno glede na navedbe v vlogi pozna vsa dejstva in jih kot taka ne izpodbija (le njihovo pravno kvalifikacijo)?

Kako se v tem primeru obračunajo stroški postopka, če je vložnik že podal uveljavitev stroškov z zahtevo - je potrebno posebej navesti, da stranka nosi stroške v višini X in ali je nujno zahtevati skladno z 11. členom ZOdvT specificiran račun?

Ali je zoper to odločbo dovoljena pritožba na resorno ministrstvo, če gre za zahtevo, vloženo za področje tujcev pri upravni enoti?

Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 136/22) velja kot izvedbeni akt ustavnih določb o varstvu osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) tudi v upravnih razmerjih. Sam ZUP se v nekaj normah sklicuje oz. določa relacijo do ZVOP-2, npr. pri vpogledu v spis (82. člen ZUP) ali določbah o sestavinah vloge in pridobivanju dokazil, ko gre za osebne podatke oz. potrditev le teh kot predpostavko ali pogoj pridobite neke pravice).

Poleg tega pa ZVOP-2 varuje posebne samostojne materialnopravne pravice oz. pravne interese strank določene v Splošni uredbi o varovanju osebnih podatkov (GDPR, UL L št. 127 z dne 23. 5. 2018, str. 2) od 12. do 23. člena Splošne uredbe (npr. pravica do vpogleda v lastne podatke, gl. ta primer, o pomoči med organi ta primer in o razmerju med ZUP in ZVOP-2 še ta primer (izvedenci) in ta primer (tajnost vira prijave) in ta primer in še nekaj nadaljnjih (stranska udeležba prijavitelja)).

V zadevah, kjer ZVOP-2 določa samostojne pravice oz. pravne interese upravičencev, se uporablja ZUP, kolikor ZVOP-2 postopka izrecno ne določa drugače. Zadevno razmerje namreč kljub oz. prav zaradi pomanjkanja opredelitve narave zadeve zapade pod t. i. materialno definicijo upravne stvari po drugem odstavku 2. člena ZUP (več v Kovač et al. Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63-82). To pomeni, da se poleg ZVOP-2 uporablja ZUP, čeprav ZVOP-2 tega ne določa eksplicitno, naj bo subsidiarno po 3. členu ZUP ali "le"smiselno po 4. členu ZUP.

Med ključne elemente rabe ZUP pa sodi, da se o razmerju na temelju relevantne zakonodaje izda posamični in konkretni upravni akt (odločba), saj le tak način omogoči v primeru priznanja pravice, pravnega interesa ali obveznosti izvršitev le te/ga in pravno varstvo, tj. ob ugoditvi zahtevku s strani zastopnikov javnega interesa oz. tretjih prizadetih oseb, ob zavrnitvi pa sami stranki, ki je vložila zahtevo.

ZVOP-2 med drugim določa tudi posebej "pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora" (32. člen). Zakon določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Seveda a contrario velja nasprotno - če se ugotovi, da so podatki pravilni, se zahteva zavrne. Nadalje je v 33. členu ZVOP-2 določeno, da v 15 dneh od prejema zahteve podatke popravi in o tem obvesti vlagatelja ali ga "obvesti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil". Dalje zakon opredeli še fikcijo odločitve, če je rok zamujen in odločitev nesprejeta oz. vlagatelj neobveščen. V 34. členu ZVOP-2 je določeno sodno varstvo osebnih podatkov. Nadalje je razvidno, da zakon drugače določa procesno uveljavitev pravice do popravka v primerjavi z npr. zahtevo za prepoved obdelave podatkov, saj - kljub načelni analognosti obeh razmerij - v slednjem primeru predvidi odločanje na prvi stopnji s strani Informacijskega pooblaščenca, pri pravici do popravka pa odločitev že na ravni upravljavca zbirke podatkov, npr. upravne enote.

Upoštevaje nadrejenost specialnih določb ZVOP-2, a zaradi rabe ZUP v smislu enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS), menimo, da je treba določbo ZVOP-2, da se stranki izda "obvestilo" o odločitvi, tolmačiti tako, da ima ta akt (obvestila) pravno naravo odločbe, saj gre za odločitev o strankinem pravnem interesu (na temelju ZVOP-2) v relaciji do javne koristi (splošno varstvo osebnih podatkov v ustavnem smislu in obenem ustreznih bazah podatkov o teh podatkih, kadar zanje obstaja zakonska podlaga, npr. pri evidencah na področju tujcev in prebivalstva) in njuni potencialni koliziji. Poleg tega v tak zaključek vodi izrecna fikcija odločitve po tretjem odstavku 33. člena ZVOP-2. Izdaja oblične odločbe bo stranki primarno zagotovila implementacijo temeljnih načel v javnopravnih zadevah, tj. udeležbo v postopku, obrazložitev oz. argumentacijo negativne odločitve (214. člen ZUP) in pravno (pritožbeno in sodno) varstvo po 13. členu ZUP in ZUS-1.

Načelo zaslišanja stranke oz. pravica stranke izjaviti se je eno ključnih temeljnih načel, ko se vodi praviloma predpisan posebni ugotovitveni postopek v upravni (oz. javnopravni) zadevi, kot določata na temelju 22. člena Ustave RS 9. člen ZUP in 146. člen ZUP. To pomeni, da mora pristojni organ stranki omogočiti, da se brani, tako da navaja dejstva, kot jih ve in razume sama, izpodbija ugotovitve organa in sodeluje v dokaznem postopku (več gl. v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentar k 6. in 9. členu ZUP). Le izjemoma se to načelo izrazi šele po odločitvi oz. izdaji odločbe, tj. v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Praviloma pa gre za pravico stranke, ki mora biti omogočena še pred izdajo odločbe, sicer gre le zaradi te kršitve za izpodbojni akt oz. bistveno napako postopka (gl. drugi odstavek 237. člena ZUP). Smiselno enako izhaja iz sodne prakse v upravnem sporu, kjer pa se razume načelo zaslišanja stranke v funkciji njegove regulacije - to pomeni, da gre za bistveno postopkovno napako, kolikor stranki izjaviti se ni bilo omogočeno v primeru razkoraka med njenimi navedbami in ugtovitvami organa. Kolikor je torej stranka v konkretnem primeru v zahtevku navedla povsem ista dejstva (npr. datume vpisa ali izbrisa oz. na določenih dejstvih temelječih sprememb v bazi podatkov in s tem določenega statusa), kot jih je npr. prek preverjanja evidenc zbral organ, po naši oceni načelo zaslišanja stranke ne bo kršeno, če bo izdana odločba brez njene ustne ali pisne naknadne izjave. Kolikor navedbe stranke niso sporne, saj jim organ sledi kot dejstvom na temelju dokazil iz uradne evidence, ne gre za razkorak, ki bi terjal strankino obrambo, temveč bi se postopek le neupravičeno podaljševal, kar je v nasprotju nenazadnje s po ZVOP-2 določenim kratkim rokom za odločitev (15 dni v primerjavi z rokom dveh mesecev po ZUP). Ob predpostavki, da so dejstva (datumi registracij) enaka, kot jih stranka zatrjuje v vlogi, je tudi dejansko stanje poznano v celoti in zaradi zavarovanja položaja stranke zaslišanje ne bi bilo potrebno, saj bi se stranko seznanjalo z dejstvi, ki jih ta pozna, saj je ravno zato vložila zahtevo za popravek. Kolikor pa bi bili podatki razvidni »le« iz evidenc (ne tudi iz vloge), bi bilo treba stranki dati možnost izjave.

Glede pravice do pritožbe oz. neposrednega sodnega varstva je ZVOP-2 nejasen oz. za različne pravice določa drugačne postopkovne poti. Za večino zadev, kjer po ZVOP-2 odloča državni nadzornik za varstvo podatkov (v sklopu Informacijskega pooblaščenca) je namreč definirano, da je odločba prve stopnje dokončna in dopusten neposreden upravni spor. Take določbe pa ni eksplicitno v primeru zahteve za popravek podatkov, ko odloča upravljavec zbirke, recimo upravna enota, o katere odločbah splošno odloča resorno ministrstvo (npr. na področju tujcev ministrstvo za notranje zadeve). Ker je glede na 22. in 25. člen Ustave RS ter 13. člen ZUP moč pritožbo izključiti le izjemoma, če tako določa zakon, menimo, da v danem primeru ne moremo šteti, da je upravna pritožba izključena, saj tega ZVOP-2 prav za zadevno pravico pač ne določa. To velja kljub možni interpretaciji 34. člena zakona, ki sledi prejšnjima o popravku podatkov, češ da je stranki dovoljeno sodno varstvo, saj gre za splošno zaščito in upravnemu postopku vzporedno možno procesno pot.

V zvezi z obračunom stroškov postopka je pomembno slediti značilnostim glavne zadeve, tj. pri popravku podatkov ekonomičnosti odločanja (14. člen ZUP, sicer gl. 113. člen ZUP in nadaljnje). Ker je bil ob zahtevku že podana specifikacija s strani zastopnika stranke, menimo, da ni potrebno najprej zahtevati dodatne specifikacije po odvetniški tarifi, saj dopolnitev vloge ne bi vplivala na odločitev v glavni stvari (zavrnitev zahteve) niti o stroških (njihovem bremenu).