Ali velja za razkritje vira prijave (npr. v inšpekcijskem postopku) absolutna prepoved, ali le v primeru, ko prijavitelj tako zahteva? Ali je možno razkriti vir prijave, če prijave ni možno reševati drugače oz. je že na podlagi prijave zavezancu jasno, kdo je prijavitelj?

Se lahko prijavitelj tajnosti odpove?

Kako je s tajnostjo vira v primerih po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja?

Upravni organ vodi inšpekcijski postopek zoper nosilca javnega pooblastila, ki je v postopku preverjanja prejete prijave (npr. vprašanje pristnosti magistrskega dela), v katerem smiselno uporablja ZUP, preiskovani osebi razkril vir prijave. Ali je pravilno stališče nosilca javnega pooblastila, da je pravni temelj razkritja vira prijave dejstvo, da organ obravnava prijavitelja kot stranko postopka v skladu z ZUP? Ali gre v tem primeru za kršitev ZVOP-2?

Katerikoli postopek po uradni dolžnosti, ki se začne v javnem interesu, teče - ne glede na to, ali je uveden na prijavo ali drugo iniciativo organu/a - kot postopek za uveljavitev obveznosti druge osebe (stranke, zavezanca) oz. javne koristi, ne zaradi varovanja prijaviteljevih pravnih interesov. Zato že po splošnih načelih ZUP podatek o prijavitelju sam po sebi ni relevanten niti po 82. členu ZUP v povezavi s 7. členom ZUP in 9. členom ZUP (načeli varstva pravic strank in pravica izjaviti se), saj šteje vsebina prijave oz. resničnost informacij v njej, ne pa identiteta prijavitelja.

Zaradi specifik inšpekcijskega postopka to še poudarjeno velja po 16. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele), po katerem je inšpektor dolžan varovati tajnost, s katero se seznani pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora. Dolžnost varovanja tajnosti traja tudi po prenehanju delovnega razmerja inšpektorja. Inšpektor je tako dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski nadzor.

Inšpektor mora varovati tajnost vira prijave, ne glede na zahtevo prijavitelja, torej tudi če ta zahteve po varstvu svoje identitete kot prijavitelj inšpekcijskega postopka ne poda, saj dolžnost varstva tajnosti izhaja že iz zakona, tj. ex lege, razen če se prijavitelj stranki prostovoljno razkrije sam oz. kadar bi bilo treba izvesti inšpekcijski nadzor na način, da se posredno neizogibno lahko razkritje tudi identiteta prijavitelja ali pa prijavitelj pridobi status stranskega udeleženca. Pri tem glede razkritja tajnosti vira prijave v razmerju do zavezane stranke ni pomembno, ali se je prijavitelj sam odpovedal tajnosti, razen če bi šlo za poseben položaj intervenience (glej v nadaljevanju), saj gre za delovnopravno obveznost inšpektorja. Z drugimi besedami: čeprav prijavitelj inšpektorju pove, da se odpoveduje tajnosti, inšpektor stranki vira prijave ne sme razkriti z izjemo položaja prijavitelja kot intervenienta. Treba je torej ločiti razmerje med inšpektorjem in prijaviteljem od razmerja med prijaviteljem in stranko.

Tajnost vira prijave namreč zahteva, da inšpektor ne razkriva informacij o tem, kateri konkreten posameznik je konkretno prijavo zatrjevanih kršitev podal. Dolžnost inšpektorja, da kot tajnost varuje vir prijave pa ne pomeni nujno, da je treba kot tajnost varovati celotno vsebino prijave (o tem tudi sodba UPRS U 311/2020-20 z dne 21. 9. 2022). Inšpektor tako ne krši dolžnosti iz 16. člena ZIN, če zavezancu inšpekcijskega postopka (oz. drugim morebitnim deležnikom) razkrije vsebino prijave na način, da mu pri tem ne razkrije vira prijave. Od konkretnih okoliščin in vsebine same prijave pa je odvisno, na kakšen način in ali sploh je v konkretnem primeru možno zavezancu razkrivati vsebino prijave ob hkratnem zagotavljanju tajnosti vira. V praksi to pomeni, da se tajnost vira lahko zagotovi že zgolj s prekritjem osebnih podatkov prijavitelja na prijavi pa vse do primerov, ko je vir prijave tako tesno povezan s samo vsebino prijave, da bi razkrivanje slednje neizbežno pomenilo tudi razkrivanje njenega vira in s tem kršitev dolžnosti iz 16. člena ZIN (glej mnenje Informacijskega pooblaščenca, št. 07121-1/2021/550 z dne 19. 3. 2021).

V inšpekcijskem postopku prijavitelj nima položaja stranke, pač pa status stranke nosi samo zavezanec, zoper katerega je inšpekcijski postopek uveden (glej četrti odstavek 29. člena ZIN), kajti kljub podani prijavi, se postopek vedno začne zgolj po uradni dolžnosti (velja sicer izjema – glej 30. člen ZVOP-2, kjer v t.i. postopku prijavitelja s posebnim položajem, prijavitelj na področju varstva osebnih podatkov celo nastopa v postopku kot stranka že ex lege in tako celo lahko zahteva uvedbo inšpekcijskega postopka, kar je zlasti problematično z vidika sistemske umestitve in razumevanja namena inšpekcijskega nadzora (več o tem sicer Kovač, Upravno-procesni izzivi določil ZVOP-2 v teoriji in praksi, 2022, str. 28-47).

Izjemoma se glede na določbe 43. člena ZUP ter po obsežni sodni praksi (ključna je odločba Ustavnega sodišča Up-257/03-9, 2. 10. 2003; glej tudi sodbo Upravnega sodišča, U 90/2003, z dne 3. 12. 2003), prijavitelj lahko šteje kot stranski udeleženec, če je s kršitvijo neposredno oškodovan (Jerovšek in Kovač, Posebni upravni postopki, 2007, str. 166-167). Tudi v tem primeru načeloma ni videti razloga za razkritje identitete te osebe kot prijavitelja. Če prijavitelj v inšpekcijskem postopku sodeluje kot stranski udeleženec, bi lahko zgolj ob dejstvu njegovega sodelovanja in izkaza pravnega interesa za sodelovanje v postopku sicer lahko prišlo do povsem miselne povezave, da bi stranki udeleženec obenem lahko bil tudi sam prijavitelj zadevnega inšpekcijskega postopka. Kljub temu vendar menimo, da je taka povezava zgolj morebitna in ne nujno dejanska, zato z razkritjem stranskega udeleženca v postopku tudi inšpekcijskemu zavezancu, če se ga ob tem izrecno ne razkrije kot prijavitelja postopka, ne gre za kršitev dolžnosti tajnosti vira prijave (več o tem tudi Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, 2024, str. 321-323). 

Inšpektor zgolj na podlagi prijave inšpekcijski postopek nikakor ni dolžan uvesti (to bi bilo namreč tudi v nasprotju z načelom samostojnosti inšpektorja po 4. členu ZIN, katerega načelo pa ni predmet subsidiarnosti), kajti prijava za uvedbo inšpekcijskega postopka predstavlja zgolj »pobudo« oz. »informacijo o morebitni neskladnosti«, vsekakor pa ne »zahtevo« na podlagi katere bi bil inšpektor dolžan uvesti postopek, če uvedba postopka ne bi bila v javnem interesu.

V skladu s 126. členom ZUP mora organ namreč začeti postopek po uradni dolžnosti, če sta izpolnjena naslednja pogoja: (i) pravna podlaga za naložitev obveznosti in (ii) iz razpoložljivih podatkov izhaja, da je treba začeti postopek zaradi varstva javnega interesa (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 392). Upoštevaje izpostavljen primer to pomeni, da mora nosilec javnega pooblastila na podlagi prejete prijave (npr. prijava o dvomu v pristnost magistrskega dela) presoditi njeno utemeljenost in potrebo po sprožitvi postopka po uradni dolžnosti. Prijava ne šteje za začetek postopka na zahtevo stranke in prijavitelj ni aktivna stranka, pač pa je lahko stranski udeleženec (glej 43. člen ZUP), v primeru, da je prizadet njegov osebni pravni interes (npr. v postopku preverjanja pristnosti magistrske naloge je prijavitelj seveda prizadet, če gre za prepis njegovega dela – tj. kršitev osebnega pravnega interesa v luči avtorskih pravic).

Ker v skladu z zgoraj navedenim prijava ali pobuda za začetek postopka po uradni dolžnosti ne pomeni formalnega začetka postopka tudi ni potrebe, da se evidentira in obravnava kot del upravne zadeve. Sploh, ker ob vložitvi prijave niti ni jasno, ali sploh gre za upravno zadevo. Zato organ tovrstne prijave evidentira ločeno (npr. v poseben spisovni seznam, ki ga odpre v ta namen). Kolikor so prijave vseeno vložene v upravno zadevo in stranka ter ostali udeleženci, ki izkažejo pravni interes, uveljavljajo pravico do vpogleda dokumentov upravne zadeve (82. člen ZUP) je v tistih zadevah, kjer področni zakoni omogoča varovanje identitete prijavitelja, mogoče dovoliti le delni pregled (oziroma kopiranje, prepisovanje) dokumentov, na način, da se (v celoti) izločijo tisti dokumenti, iz katerih je razvidno, kdo je prijavitelj. ZUP namreč ne omogoča delnega pregleda z anonimizacijo osebnih podatkov kot to določa npr. 7. člen Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ, Ur. l. RS, št. 24/2003 in novele).

ZDIJZ v 4. in 4.a členu navaja informacije javnega značaja, vendar se v inšpekcijskih postopkih, ZIN v relaciji do ZDIJZ uporablja kot nadrejen predpis (lex specialis), zato se prijavitelja po ZIN ne sme razkriti niti po določbah ZDIJZ – o tem tudi sodba UPRS U 433/2016-13, z dne 5. 7. 2017 ter določba tretjega odstavka 5.a člena ZDIJZ, ki je bila v zakon vnesena z namenom zaščite ovaditeljev oziroma prijaviteljev v inšpekcijskih in drugih postopkih, saj bi se sicer zaradi različnih pritiskov nanje bali o zaznavi kršitev obveščati pristojne organe, posledično pa bi bilo več nezakonitih stanj in kršitev, kar je v nasprotju z javnim interesom.

Glede zaščite tajnosti vira prijavitelja velja omeniti še v letu 2023 sprejet Zakon o zaščiti prijaviteljev (ZZPri, Ur. l. RS, št. 16/23), ki z namenom zaščite javnega interesa določa načine in postopke za prijavo kršitev predpisov, za katere so posamezniki izvedeli v delovnem okolju, in njihovo obravnavo ter zaščito posameznikov, ki prijavijo ali javno razkrijejo informacije o kršitvi. Tudi znotraj tega pravnega okvira, je prijavitelj upravičen do zaščite pred razkritjem svoje identitete in zaupnosti. Dolžnost (ne)razkritja vira prijave je podrobneje določa v 6. členu, pri čimer se identiteta prijavitelja ne sme razkriti nikomur, razen zaupniku in organu za zunanjo prijavo ter pod določenimi pogoji državnemu tožilcu in sodišču. V primeru razkritja je treba pred tem pisno obvestiti prijavitelja z navedbo razlogov za razkritje ter pridobiti njegovo izrecno soglasje, razen v primerih ko bi državni tožilec ali sodišče presodila, da bi takšno obvestilo ogrozilo povezane preiskave kaznivih dejanj ali sodne postopke. Razkritje identitete prijavitelja pa nikoli ni dopustno, če bi to ogrozilo življenje ali resno ogrozilo javni interes, varnost ali obrambo države.