Kako ravnati v primeru napačne uporabe materialnega predpisa, ko organ v izreku odločbe napačno navede, da pritožba zoper odločbo zadrži izvršitev ter da se bo odločba izvršila šele po njeni pravnomočnosti, čeprav materialni predpis za konkretni primer izjemoma določa nesuspenzivnost pritožbe?  

Izrek upravne odločbe je edini del akta, ki konstituira pravice in obveznosti stranke in je tisti, ki postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. Po prvem odstavku 213. člena ZUP mora izrek vsebovati odločitev o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank, pa tudi vse druge sestavine, ki jih zahteva materialni predpis, če ta določa odstop od splošnih pravil ZUP.

ZUP v 213. členu določa obvezne (obligatorne) in neobvezne (fakultativne) sestavine izreka, kjer so slednje obvezne, kadar izhajajo iz materialnega prava oziroma področnega zakona. Obvezne sestavine so odločitev o predmetu postopka, odločitev o vseh zahtevkih vseh strankin odločitev o stroških postopka. Drugi odstavek 213. člena ZUP določa, da se lahko v izreku v skladu z zakonom določijo tudi pogoji ali nalogi, povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Tako je določitev pogoja (conditio) ali naloga (modus) sestavina izreka, tako kot izpolnitveni/paricijski rok in klavzula o nesuspenzivnem učinku vložene pritožbe (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 439).

Če materialni predpis določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, mora biti klavzula o nesuspenzivnem učinku pritožbe izrecno navedena v izreku odločbe po četrtem odstavku 213. člena ZUP. To izhaja tudi iz primera Upravne svetovalnice Navedba klavzule o nesuspenzivnosti pritožbe v izreku oziroma obrazložitvi odločbe, kjer je pojasnjeno, da opustitev te klavzule pomeni, da se uporabi splošno pravilo iz prvega odstavka 236. člena ZUP, torej da ima pritožba suspenzivni učinek. Iz prvega in drugega odstavka 224. člena ZUP izhaja, da splošna ureditev določa, da odločba postane izvršljiva praviloma, ko postane dokončna. Tretja točka drugega odstavka 224. člena ZUP pa določa, da v kolikor materialni predpis predpisuje nesuspenzivnost, nastopi izvršljivost z vročitvijo odločbe prve stopnje, saj gre za izjemo od ustavno zagotovljene pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

V primeru Dokončnost, izvršljivost in pravnomočnost upravne odločbe v primeru vložene pritožbe ali izrednega pravnega sredstva je dodatno tudi pojasnjeno, da so dokončnost, izvršljivost in pravnomočnost trije različni instituti: dokončnost nastopi po izteku pritožbenega roka, izvršljivost je vezana na določitev v izreku in na posebne določbe materialnega prava, pravnomočnost pa nastopi šele po končanem sodnem nadzoru, če je bil sprožen upravni spor.

Če upravni organ v izreku napačno določi trenutek izvršljivosti, ne gre za tehnično napako, temveč za napačno uporabo materialnega prava in napačno izjavo volje organa. V obravnavanem primeru je organ, namesto da bi pritožbo označil kot nesuspenzivno in odločbo izvršljivo z vročitvijo, je izvršljivost vezal na trenutek pravnomočnosti po 225. členu ZUP, torej na trenutek, ko odločbe ni več mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Takšne napake ni mogoče odpravljati s sklepom o popravi pomote po 223. členu ZUP, saj ta institut služi izključno odpravi tehničnih oziroma očitnih pisnih ali računskih pomot. To potrjuje tudi primer Napačna odločitev v izreku odločbe ter možnost odprave napake in Popravljanje napak v odločbi po vložitvi pritožbe, kjer je izrecno poudarjeno, da vsebinskih napak izreka ni mogoče odpraviti s popravkom, temveč le s pravnimi sredstvi.

Drugi odstavek 247. člena ZUP narekuje, da ko je vložena pritožba, mora drugostopenjski organ po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je bila odločba izdana v skladu z materialnim pravom. Če ugotovi napačno uporabo materialnega predpisa, mora odločbo odpraviti ali spremeniti in sam rešiti zadevo po 252. členu ZUP. Iz primera Ravnanje s pritožbo zoper odločitev, v kateri je napačno navedena pravna podlaga izhaja, da lahko drugostopenjski organ pritožbo zavrne in navede pravilne razloge le, če je izrek pravilno oblikovan, obrazložitev pa napačna po tretjem odstavku 248. člena ZUP. V danem primeru pa napaka ni omejena na obrazložitev, temveč se nanaša na sam izrek, zato bi moral drugostopenjski organ izrek popraviti in ga uskladiti z materialnim predpisom. Ker tega ni storil, odločba ostane v veljavi takšna kot je bila izdana, torej z napačno določitvijo izvršljivosti na trenutek pravnomočnosti. Posledično se v konkretnem primeru uporabi takšna (čeprav nezakonita) določitev izvršljivosti. Če sodišče ugotovi kršitev materialnega prava, bo odločbo odpravilo ali spremenilo. Če pa tožbo zavrne, odločba postane pravnomočna z dnem pravnomočnosti sodne odločbe, kot to določa tretji odstavek 225. člena ZUP. To potrjuje tudi sodna praksa, zlasti sodba UPRS U 2247/2005 z dne 14. 11. 2006, ki poudarja, da trenutek pravnomočnosti upravne odločbe v primeru sodnega izpodbijanja nastopi šele s pravnomočnostjo sodne odločbe.

Izrek upravne odločbe torej pomeni edini konstitutivni del akta, saj mora vsebovati ne le odločitev o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank, temveč tudi vse sestavine, ki jih zahteva materialni predpis, vključno s klavzulo o nesuspenzivnosti, kadar tak specialni zakon določa, da pritožba ne zadrži izvršitve. Materialni predpis ima v takem primeru neposreden vpliv na obvezno vsebino izreka, zato opustitev takšne klavzule oz. napačna navedba te klavzule pomeni, da se uporabi splošno pravilo suspenzivnega učinka pritožbe po 236. členu ZUP, ne glede na to, da bi po materialnih predpisih sicer lahko bila določena izjema, da pritožba ne zadrži izvršitve.