Državni organ prve stopnje se je v svoji odločbi, izročeni stranki, v uvodu skliceval na napačno pravno podlago (npr. na tretjo točko namesto na tretji odstavek določenega člena predpisa). Poleg tega je prišlo v odločitvi do vsebinskega razlikovanja med izrekom in obrazložitvijo. Zoper navedeno odločitev se je stranka pritožila, vendar ne iz navedenih razlogov, temveč zaradi nekega drugega pritožbenega razloga. Ali mora organ druge stopnje odpraviti odločitev prvostopenjskega organa zaradi sklica na napačen pravni temelj, češ da odločitve organa ni mogoče preizkusiti, glede na to, da gre materialnopravno gledano brez dvoma za neutemeljenost pritožbe?

Odločba se praviloma izdaja pisno in mora po ZUP vsebovati uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu ter podpis uradne osebe in žig organa (210. člen ZUP), pri čemer so navedene sestavine izkaz formalne zakonitosti. Odločba pa je zakonita, če je tako materialnopravno pravilna kot formalno zakonita (prim. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 26-34). Le v primerih, za katere tako določa zakon ali na podlagi zakona izdan predpis, posamezni deli v odločbi niso obvezni.

Uvod odločbe obsega ime organa, ki odločbo izdaja, predpis o njegovi stvarni pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku (prvi odstavek 212. člena ZUP). V kolikor je v uvodu odločbe napačno navedena pravna podlaga, to praviloma ne vpliva na zakonitost izdanega akta, saj nepravilnost sklica v uvodu samo po sebi ne pomeni ene izmed absolutnih bistvenih postopkovnih napak, kot jih določa drugi odstavek 237. člena ZUP, niti ne relativne bistvene postopkovne napake. Kljub temu, da nepravilnost sklica v uvodu samo po sebi ne pomeni (absolutne) bistvene postopkovne napake, pa je lahko podlaga za presojo zakonitosti, če obstoji neskladje med uvodom, izrekom in obrazložitvijo oz. poukom o pravnem sredstvu, če se v takem primeru odločbe ne da preizkusiti. Zgolj menjava izrazov "tretja točka" in "tretji odstavek" iste pravne podlage tako nikakor ni bistvena napaka. Napačna pravna podlaga v uvodu bi bila lahko bistvena samo, v kolikor bi na podlagi napačnega sklica v uvodu odločbo izdal stvarno nepristojen organ (prva točka drugega odstavka 237. člena ZUP) ali če bi obstajalo več odstavkov iste odločbe, ki bi terjali različne pogoje in odločitve za predmet postopka, pri tem pa bi organ zapisal sklic na en odstavek, čeprav bi postopek vodil po drugem odstavku (sedma točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Če pa je v odločbi (ali sklepu) organa prve stopnje prišlo do vsebinskega razlikovanja med izrekom in obrazložitvijo, potem se po ustaljeni sodni praksi (prim. Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2001, str. 583), navedeno neskladje šteje za absolutno bistveno kršitev postopka po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ker tako (zakonitosti) odločitve nedvomno ni mogoče preizkusiti.


V skladu z ZUP mora organ druge stopnje pritožbo, ki jo vzame v obravnavo, preizkusiti v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija (tj. v mejah pritožbenih navedb). Prav tako - ne glede na to, ali je pritožba utemeljena ali ne v okviru pritožbenih navedb - mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je prišlo na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon (247. člen ZUP).

Če organ druge stopnje ugotovi, da je prišlo do nepravilnosti (npr. do absolutne bistvene kršitve postopka), to ne pomeni nujno odprave odločbe. Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvene kršitve pravil postopka oz., če je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, organ druge stopnje dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu (prvi odstavek 251. člena ZUP). Le če bi bilo treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena s prvostopenjsko odločbo, se odločba odpravi in zadeva ponovno reši – to stori bodisi organ druge stopnje ali organ prve stopnje (če organ druge stopnje meni, da bi bilo slednje bolj ekonomično). Le v primeru, če je organ druge stopnje spoznal, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede organ druge stopnje v svoji odločbi pravilne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP), vendar zgolj v kolikor iz spisa povsem jasno izhaja, da je izrek pravilen in zakonit. To izhaja iz tega, da je odločitev o javnopravnem razmerju med organom ter stranko v upravnem postopku izražena v izreku odločbe, ki kot edini del upravne odločbe postane dokončen in pravnomočen (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 679). Tako lahko organ druge stopnje ugotovi, da je prvostopenjska odločba na zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v odločbi in svoje (prave) razloge navede v svoji odločbi (sodba VS RS, št. U 1097/94-9).

V vsakem primeru mora organ presojati tudi pritožbene navedbe stranke in morebitne absolutne postopkovne napake oz. kršitve materialnega prava ter se glede njih opredeliti s ciljem materialnopravno in postopkovno zakonitega odločanja v upravnem postopku. V konkretnem primeru to pomeni, da ob domnevni materialnopravni/vsebinski pravilnosti prvostopenjske odločbe (oz. odločitve v izreku odločbe) in nebistveni napaki v uvodu pritožbeni organ presoja najmanj neskladje med izrekom in obrazložitvijo. Pri tem pa lahko ob pogoju pravilnosti izreka in le napačne ali pomanjkljive obrazložitve pritožbeni organ napako sanira tako, da kljub bistveni naravi napake pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko odločitev, pri čemer sam poda pravilno obrazložitev v drugostopenjski odločbi.