Upravni organ je v upravni zadevi izdal odločbo, v kateri je v eni točki izreka odločbe pomanjkljivo oz. napačno zapisal odločitev, pri čemer je napaki botrovala zgolj administrativna pomota, ki pa ni le formalnega značaja, saj spremeni odločitev, zato popravek odločbe po ZUP ni dopusten (npr. v zadevi dodelitve denarne socialne pomoči je zapisano v odločbi, da pravica preneha 1. 12., moralo pa bi pisati, da preneha 31. 12., poleg tega pa je določeno, da v vmesnem obdobju, torej v decembru, stranki pripada pravica v določenem znesku). Ali in kako lahko organ popravi napako? Kaj pa če je izrek v eni izmed točk napačen zaradi napačne uporabe materialnega prava in je zaradi tega v škodo stranki?

Izrek odločbe izraža njeno vsebino in je osrednji in najpomembnejši del odločbe - z njim se namreč odloči o pravici oziroma obveznosti stranke v upravni zadevi, ki je predmet postopka. Vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke mora biti vselej formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Izrek mora biti jasen, kratek in določen; samo izrek odločbe postane izvršljiv, dokončen ali pravnomočen (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 413).

Ko je odločba izdana in vročena, začne veljati in pravno učinkovati nasproti stranki. Odločba lahko vsebuje kakšno napako, zaradi katere je v materialnopravnem ali formalnopravnem pogledu nepravilna oziroma nezakonita. Glede poprave pomot oz. napak v odločbah 223. člen ZUP določa, da lahko organ vsak čas popravi pomote v imenih in številkah, pisne in računske pomote in druge očitne pomote v odločbi, in sicer s sklepom. Pooblastilo za popravljanje pomot v odločbi pa se nanaša le na dejanske (npr. pomota v številkah), ne pa tudi na pravne pomote. S popravo zato ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, ki so nastale pri izdaji odločbe, denimo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.

Če pa je izrek zapisan tako, da je mogoče v zadevi pravilno odločiti le z dopolnitvijo, ne pa posegom v že izdano in vročeno odločbo, se lahko napaka "popravi" z dopolnilno odločbo, ki jo določa 220. člen ZUP, saj je z le-to mogoče odločiti o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Toda pri tem mora biti organ zelo pazljiv, saj z dopolnilno odločbo nikakor ni mogoče spreminjati niti izreka niti obrazložitve odločbe, ampak le in samo dopolnjevati. Če je torej v izreku zapisano, da npr. določena pravica traja do 1. 12., moralo pa bi glede na dejansko stanje in splošna pravila, da traja do 31. 12., se lahko izda dopolnilna odločba, a le za razliko v obdobju, torej v tem primeru december. Pri tem se tudi lahko določi obseg priznane pravice (višina pomoči).

Toda ko je npr. v izreku ali obrazložitvi prvotne odločbe izrecno zapisano, da pravica ne velja več od 1. 12. dalje, pa je poseg v izdano odločbo možen izključno prek pravnih sredstev. Odločba se lahko izpodbija na podlagi taksativno navedenih razlogov v ZUP z rednim pravnim sredstvom in v upravnem sporu, pa tudi z izrednimi pravnimi sredstvi in se s tem doseže poprava napake, ki jo vsebuje izdana odločba. V skladu s 158. členom Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33I/1991-I in novele) ter četrtim odstavkom 225. člena ZUP pa je izpodbijanje pravnomočnih upravnih aktov omejeno le na razloge, ki so določeni v štirih izrednih pravnih sredstvih (obnova postopka, izredna razveljavitev, odprava in razveljavitev po nadzorstveni pravici in ničnost). Torej se v primeru nevložitve pritožbe oz. že dokončnosti in pravnomočnosti odločbe ta izpodbija predvsem prek nadzorstvenega organa zaradi očitne napačne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 274. člena ZUP), saj iz vprašanja izhaja, da v tem primeru ni šlo za zmotno ugotovljena ali neznana dejstva, ampak le napačni zapis odločitve glede na zbrane podatke. Zaradi napačne presoje odločilnih dejstev in dokazov pa denimo ni mogoče obnoviti upravnega postopka (sodba VS I Up 599/99), (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 703). Enako velja v primeru, če je izrek v odločbi napačen zaradi napačne uporabe materialnega prava, pri čemer ni pomembno, ali je odločitev stranki v škodo ali ne.

Za očitno kršitev materialnega predpisa štejemo, kadar je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje materialni predpis uporabljen napačno. Kršitev je očitna, kadar jo je mogoče glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje ugotoviti neposredno, ni pa očitna, kadar jo je mogoče ugotoviti le posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira. Če je do napačne uporabe materialnega prava namreč prišlo zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega predpisa ni očitna. Glede na drugi odstavek 274. člena ZUP je (le) očitna kršitev razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Sodna praksa na vprašanje, ali je razveljavitev odločbe možna tudi v primeru, ko organ ugotovi, da je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja narejen očitno napačen sklep o dejanskem stanju, ni odgovorila enotno, prevladuje pa stališče, da je razveljavitev možna, če je sklep o dejanskem stanju v konkretnem primeru posledica očitno napačne uporabe materialnega prava in zato zajema tudi pravno vprašanje (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 741). A v danem primeru ni videti, da bi bili znaki za uporabo tega pravnega sredstva izpolnjeni, saj gre za drugačen tip napake.