Odločba je bila vročena stranki. Kdaj postane odločba dokončna, izvršljiva ter pravnomočna, če je v izreku navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve?


Kdaj postane odločba dokončna, izvršljiva in pravnomočna, če je bila vložena pritožba, ki ji je bilo na drugi stopnji ugodeno?

Kako na dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost vpliva zahteva za izredno pravno sredstvo?


Kdaj postane odločba izvršljiva, če je vložena tožba v upravnem sporu?

Upravni postopek se na prvi stopnji praviloma konča z izdajo odločbe v upravni zadevi, ki je bila predmet tega postopka in vročitvijo te odločbe. Z odločbo je bilo meritorno odločeno o pravici, pravni koristi ali obveznosti stranke v posamični upravni zadevi, zato ni več razlogov, da bi se postopek (na prvi stopnji) nadaljeval. Postopek se lahko zaključi tudi z izdajo sklepa, vendar se s sklepom ne odloča meritorno o zadevi temveč le npr. ustavi postopek (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 434-435).

ZUP ureja vprašanja dokončnosti, izvršljivosti in pravnomočnosti odločbe v 224. členu ZUP in 225. členu ZUP. Odločba postane dokončna, ko je ni več moč izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Dokončnost nastopi z vročitvijo, če pritožba ni dovoljena, oz. z dnem poteka pritožbenega roka oz. z dnem, ko se zadnja stranka odpove pritožbi, in z vročitvijo drugostopenjske odločitve, s katero je pritožba zavržena ali zavrnjena. Izvršljiva postane praviloma sočasno z dokončnostjo. V kolikor zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve, tedaj postane odločba izvršljiva že z vročitvijo (torej še pred dokončnostjo). Zakon pa lahko uredi tudi, da izvršljivost nastopi po dokončnosti, in sicer 224. člen ZUP določa, da ko gre za odločbe, ki nalagajo obveznosti, slednje postanejo izvršljive šele po preteku izpolnitvenega ali paricijskega roka (po ZUP velja splošni paricijski rok, tj. 15 dni) od dokončnosti. Prav tako pa je možna situacija, ko področni zakon v posebnem upravnem postopku veže nastanek izvršljivosti na pravnomočnost. Pravnomočnost nastopi po dokončnosti, kajti odločba postane pravnomočna, ko je ni več mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti v drugem sodnem postopku. Poznamo dve vrsti pravnomočnosti, formalno in materialno. Formalna pravnomočnost upravnega akta je lastnost, zaradi katere stranka akta ne more izpodbijati po sodni poti, niti ne s pritožbo ali drugim rednim pravnim sredstvom. Formalna pravnomočnost tako nastopi ob dveh hkratnih pogojih, da zoper akt ni dovoljena pritožba, niti ni možen upravni spor. Materialna pravnomočnost nastopi prav tako ob dveh pogojih, akt mora biti formalno pravnomočen in z njim mora stranka pridobiti določeno pravico oziroma pravno korist ali je na podlagi tega bila stranki naložena kakšna obveznost (pozitivna odločba), kot določa prvi odstavek 225. člena ZUP (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 437-439).


Če je bila vložena pritožba zoper odločbo prvostopenjskega organa, taka odločba ne postane dokončna, niti izvršljiva (če izjemoma ni nastala z vročitvijo, gl. zgoraj), seveda tudi ne pravnomočna. Če drugostopenjski organ pritožbo zavrže ali zavrne, postane odločba z vročitvijo drugostopenjske odločitve dokončna.


Generalno za vsa izredna pravna sredstva po ZUP lahko ugotovimo, da vložitev zahteve za začetek postopka ali začetek postopka po uradni dolžnosti, ne vpliva na dokončnost in pravnomočnost upravnega akta, ki se izpodbija. Na lastnost dokončnosti in pravnomočnosti vpliva šele odločba, če se z izrednim pravnim sredstvom izpodbijano odpravi, razveljavi ali spremeni.

Začetek postopka z izrednimi pravnimi sredstvi na izvršljivost odločbe, razen pri obnovi postopka, prav tako nima vpliva. Pri obnovi postopka izdaja sklepa o dovolitvi obnove zadrži izvrševanje odločbe. Nasprotno predlog oziroma zahteva za obnovo postopka, nima suspenzivnega učinka (272. člen ZUP), kar pomeni, da se pravice, pravne koristi ali obveznosti, ki so priznane ali naložene z odločbo, lahko izvršujejo le, dokler organ ne izda sklepa o dovolitvi obnove postopka. Če se predlog za obnovo zavrže, to na izvršljivost ne vpliva. Kot omenjeno, pa za druga izredna pravna sredstva takšna pravila, kjer bi začetek postopka suspendiral izvršljivost odločbe niso določena, zato je odločba izvršljiva, ne samo dokončna in pravnomočna, ne glede na začetek postopka.


Vložitev tožbe v upravnem sporu po splošnih pravilih Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne vpliva na izvršljivost odločbe, ki je predhodno nastopila z vročitvijo odločbe ali z dokončnostjo odločbe (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). Zato tožba ne zadrži obveznosti stranke, da v paricijskem roku iz odločbe ali splošnem 15 dnevnem paricijskem roku po četrtem odstavku 224. člena ZUP izpolni naloženo. Kadar je predmet odločbe, izdane v postopku po uradni dolžnosti, odvzem ali omejitev predhodno priznane pravice, ki je po naravi stvari obveznostnega značaja, in za izpolnitev katere ni potrebna aktivnost oziroma dejanje stranke, je odločba izvršljiva z dokončnostjo (če ni s področnim zakonom vezana na vročitev ali pravnomočnost), kar pomeni, da s tem trenutkom pravno in dejansko preneha do takratno upravičenje. Če bi izpolnitev obveznosti stranki ali sama pravna posledica (odvzem ali omejitev pravice) prizadejala težko popravljivo škodo, bi sodišču lahko predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi se izvršljivost (začasno) odložila do odločitve sodišče oziroma do pravnomočnosti, vendar bi tudi v takem primeru izvršljivost odložila le izdana začasna odredba, ne zgolj zahteva za njeno izdajo.