Organ (npr. CSD) na podlagi vloge stranke (npr. upravičenca do dolgotrajne oskrbe) po področnem zakonu (npr. Zakonu o dolgotrajni oskrbi) odloča o pravici stranke (npr. do oskrbovalca družinskega člana), pri čemer mora pred odločitvijo pridobiti mnenje drugega organa (npr. oceno invalidske komisije pri ZPIZ o psihofizičnih sposobnostih kandidata za oskrbovalca družinskega člana, ki je prav tako naveden na vlogi). Koga je v opisanem primeru treba obvestiti o odstopu dela vloge v reševanje pristojnemu organu?

Stranka je nujni udeleženec v upravnem postopku, saj je njen pravni položaj predmet upravnega postopka. To pomeni, da ji organ mora dati možnost sodelovanja, v določenih primerih pa je stranka tudi dolžna sodelovati. Procesne predpostavke za stranke določajo področni predpisi in 42. člen ZUP, ki pravi, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba, na katero pravice, obveznosti ali pravne koristi se nanaša odločitev v postopku. 

Stranka v eni vlogi običajno uveljavlja en zahtevek, če pa vloga zajema več zahtevkov, je treba te reševati vsakega zase na podlagi 69. člena ZUP. En postopek o vseh zahtevkih se lahko na podlagi 130. člena ZUP vodi le, če se zahtevki opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter je za vse zahtevke pristojen isti stvarno pristojen organ (glej tudi primer 1 in primer 2). Iz navedenega izhaja, da če je v vlogi več zahtevkov in ni za vse pristojen organ, ki je vlogo prejel, vzame v obravnavo iz vloge tiste zahtevke, za katere je pristojen, glede drugih pa ravna kot z vlogo, za katero ni pristojen, kot to določa 65. člen ZUP (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 123). Kot izhaja iz petega odstavka navedenega člena, je organ o odstopu (dela) vloge v reševanje pristojnemu organu o tem dolžan obvestiti tudi stranko. Gre za zasledovanje načel varstva pravic strank iz 7. člena ZUP in zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, saj se stranki s tem zagotavlja seznanjenost s potekom postopka, kar je ključno za zakonito in pravilno odločanje (glej tudi primer 3). 

V konkretnem primeru je tako merodajno vprašanje, kdo vse ima v postopku odločanja o oskrbovalcu družinskega člana položaj stranke in le-te se obvešča o zaprosilu ZPIZ za podajo ocene psihofizičnih sposobnosti. Kot izhaja iz Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1, Ur. l. RS, št. 84/23 in nasl.) sta stranki tako upravičenec do dolgotrajne oskrbe kot tudi kandidat za oskrbovalca družinskega člana, saj se v postopku odloča o pravicah oziroma obveznostih obeh. Denimo, na podlagi 19. člena ZDOsk-1 upravičenec do dolgotrajne oskrbe skupaj z izbranim oskrbovalcem družinskega člana vloži vlogo za izbiro oskrbovalca družinskega člana, CSD pa na podlagi prehodne določbe 132. člena ZDOsk-1 o pravici do oskrbovalca družinskega člana in o imenovanju kandidata za oskrbovalca družinskega člana odloči z enotno odločbo. 

Glede na navedeno je o odstopu dela vloge oziroma zaprosilu ZPIZ za podajo ocene psihofizične sposobnosti kandidata za oskrbovalca družinskega člana iz tretjega odstavka v zvezi s prvo točko prvega odstavka 20. člena ZDOsk-1 treba obvestiti tako upravičenca do dolgotrajne oskrbe kot tudi kandidata za oskrbovalca družinskega člana. Ob tem velja opozoriti tudi na posebno pravno naravo tovrstnih ocen ZPIZ. Gre za preplet strokovne presoje in že odločanja o pogojih za pravice, saj je ocena ZPIZ za CSD zavezujoča in torej pomeni že neke vrste odločitev, čeprav ima naravo odločbe in s tem določen postopek izdaje, vročanja in pravnega varstva šele odločba CSD po končanem postopku (Babšek in Kovač, Sistemski in upravno-procesni izzivi uveljavljanja pravic iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, 2024, glej tudi primer 4).