Stranka je vložila vlogo za pridobitev javnega pooblastila po posebnem zakonu (npr. po 152. člen ZVO-2), ki omogoča pridobitev pooblastila v različnem obsegu oziroma za različne parametre.

Kako odločiti, kadar vlagatelj izpolnjuje splošne pogoje, usposobljenost pa izkazuje npr. le za merjenje parametra A, za merjenje parametra B pa ne; se tedaj vlagatelju ugodi za merjenje parametra A ali se vloga v celoti zavrne? Je treba zavrnitev za parameter B vpisati v izrek odločbe ali zadošča zavrnitev v obrazložitvi?

Za vlogo v upravnem postopku na splošno velja, da ni važno, kako jo je vložnik poimenoval (falsa nominatio non nocet), odločilno je tisto, kar vloga vsebuje (glej še: povezavo). Namreč, le vsebina vloge kaže na cilj, ki ga vložnik zasleduje z vlogo. Vendar pa mora biti vsaka vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava; torej vse sestavine, ki jih kot obvezne za posamezno vlogo določa ZUP ter drug zakon, ki ureja odločanje v posamezni upravni zadevi (v nasprotnem primeru mora organ od stranke zahtevati, da nejasnosti odpravi; glej še: povezavo).

Običajno stranka v eni vlogi postavi en zahtevek. Če pa je v vlogi več različnih zahtevkov, je treba te reševati vsakega zase (69. člena ZUP). Če se zahtevki opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter je za vse zahtevke pristojen isti stvarno pristojen organ, se lahko vodi en postopek. To izrecno dovoljuje 130. člen ZUP, po katerem sme organ v naštetih okoliščinah voditi en sam postopek. V takšnem primeru organ skladno z načelom ekonomičnosti (14. člena ZUP), s sklepom združi več upravnih zadev (zahtevkov) v en postopek (več Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem 2004, str. 400). Po združitvi zahtevkov v en postopek mora organ v ugotovitvenem oziroma dokaznem postopku ugotavljati, ali stranka izpolnjuje pogoje iz predpisov za pridobitev pravice (javnega pooblastila) za vsak zahtevek posebej.

Če pa je že od začetka vložena vloga z več zahtevki, se ti ob pogojih 130. člena ZUP obravnavajo v istem postopku, čeprav se pogoje ugotavlja za različne zahtevke, tj. (i) ko gre za isti oziroma skupni pogoj, vezan na več zahtevkov, skupaj oziroma enkrat za vse, medtem ko (ii) posebne pogoje, vezane na posamezen zahtevek, pa se ugotavlja za vsakega od teh posebej.

V danem primeru področni zakon določa tako splošne pogoje, kot tudi posebne pogoje za izvajanje posameznih meritev. Če se že pri presoji izpolnjevanja splošnih oziroma skupnih pogojev ugotovil, da stranka teh ne izpolnjuje, se ne ugotavlja še posebnih pogojev, ampak se vloga v celoti zavrne. Kljub temu pa je treba v izreku odločbe odločiti o vsakem zahtevku posebej. To med drugim izhaja tudi iz prvega odstavka 213. člena ZUP, po katerem mora organ v izreku odločbe odločiti o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank.

Če so splošni pogoji izpolnjeni, organ ugotavlja še posebne pogoje, glede na posamezen vsebinski sklop oziroma parameter. Pri tem lahko ugotovi, da stranka izpolnjuje pogoje za eno (ali drugo) področje ali za oba.

Zgolj pojasnilo v obrazložitvi odločbe (npr. glede neizpolnjevanja pogojev za parameter B) ne predstavlja odločitve o zahtevku stranke (glej še sodbo UPRS I U 570/2011). V takšnem primeru bi se lahko štelo tudi, da organ ni odločil o vseh zahtevkih stranke in bi nastalo situacijo lahko saniral z naknadno izdajo dopolnilne odločbe še v zvezi z zahtevkom za podelitev javnega pooblastila za parameter B (glej še: povezavo).

V konkretnem primeru se torej (lahko) izda en upravni akt, pri čemer bo v sklepu (npr. prvi točka izreka akta) odločeno o tem, da se zahtevka stranke obravnavata v združenem postopku, nadaljnje točke izreka akta (npr. druga in tretja) pa mora biti naslovljen na vsak zahtevek posebej (tu glede na izbran parameter, torej ugoditev glede A in zavrnitev glede B). Temu bodo sledile še ostale točke izreka, kot to določa 213. člen ZUP, npr. o stroških postopka.