Inšpektor je izdal odločbo in nadalje sklep o dovolitvi izvršbe (npr. gradbeni inšpektor za odstranitev manj zahtevnega objekta). Zavezanec obveznosti ni v celoti izpolnil (npr. objekt je le zmanjšal, da je postal enostaven). Ker je za nadzor ob spremembi okoliščin pristojen drug organ, je prvi drugemu zadevo odstopil (tu gradbena inšpekciji občinski inšpekciji). Ali je prvi organ ravnal pravilno oz. kateri organ je pristojen v danem primeru?

Ali lahko občinski inšpektor ponovno uvede inšpekcijski postopek v zvezi z objektom, glede katerega je bil že voden inšpekcijski in izvršilni postopek s strani gradbenega inšpektorja, ki je izvršbo ustavil na podlagi 6. odstavka 128. člena GZ-1, čeprav obstaja sum, da objekt še vedno ni legalen?

Po prvem odstavku 286. členu ZUP se izvršba opravi zoper tistega, ki je dolžan izpolniti obveznost. Izvršba pomeni realizacijo naložene obveznosti po izvršljivem izvršilnem naslovu (npr. inšpekcijski odločbi, v kateri je določen paricijski rok, ki pa ga zavezanec ni upošteval in obveznosti (še) ni izpolnil). V takem primeru mora izvršilni organ, pri nedenarnih upravnih obveznostih praviloma organ, ki je v postopku odločil na prvi stopnji (npr. inšpektorat), zagotoviti izpolnitev obveznosti po uradni dolžnosti, saj je neizpolnitve naložene obveznosti v nasprotju z javnim interesom (drugi odstavek 290. člena ZUP). 

Organ, ki je pristojen za izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in način izvršbe (prvi odstavek 290. člen ZUP). Če obveznost kljub izdanemu sklepu ni izpolnjena ali ni izpolnjena v celoti (npr. objekt je le delno porušen, zmanjšan), mora inšpektor poskrbeti za izvršitev ukrepa, ki ga je odredil s sklepom, saj gre za isto obveznost, ki je predmet izvršilnega naslova (glej ta primer).

Odstop drugi inšpekciji bi prišel v poštev v primeru, če bi gradbeni inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora že ob uvedenem nadzoru, npr. prvem ogledu ugotovil kršitev zakona ali drugega predpisa oziroma akta, katerega izvajanje nadzoruje druga inšpekcija. Takrat bi o svojih ugotovitvah sestavil zapisnik in ga posredoval pristojni inšpekciji (32. člen ZIN). Vendar uporaba te določbe v konkretnem primeru ne pride v poštev (glej primer in primer), saj ni prišlo do sprememb okoliščin za določitev stvarne pristojnosti (drugi odstavek 22. člena ZUP in glej ta primer), niti do situacije, ko bi inšpektor npr. ob obravnavi vloge (prijave) ugotovil, da za njeno obravnavo ni pristojen (65. člen ZUP). V danem primeru pa je pristojni gradbeni inšpektor izvedel nadzor, ki se je končal z izdajo odločbe, ki ni bila izvršena (tudi na podlagi že izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe), izvršilni postopek, ki ga je gradbeni inšpektor začel, pa mora tudi končati.

Šesti odstavek 128. člena GZ-1 določa, da se postopki inšpekcijskega nadzora in postopki izvršbe, začeti pred začetkom uporabe tega zakona zaradi dejanja, ki v skladu s tem zakonom ne pomeni več kršitve, ustavijo po uradni dolžnosti. Ustavitev postopka na podlagi šestega odstavka 128. člena GZ-1 je specialna. Namreč postopki inšpekcijskega nadzora in postopki izvršbe, ki so bili začeti pred začetkom uporabe novega GZ-1, se praviloma zaključijo po določbah predhodnega zakona, na podlagi katerega so bili uvedeni (npr. ZGO-1, GZ). Vendar pa obstaja pomembna izjema, kadar dejanje, zaradi katerega je bil postopek uveden, po novem zakonu ne pomeni več kršitve. V takšnih primerih se postopki inšpekcijskega nadzora in izvršbe, začeti pred začetkom uporabe novega GZ-1, ustavijo po uradni dolžnosti. To velja tudi za izvršilne postopke, ki so se začeli na podlagi pravnomočnih in izvršljivih inšpekcijskih odločb, če ukrep ne pomeni več kršitve po novem zakonu (glej sodbo UPRS II U 340/2019-18 z dne 10. 3. 2022). Iz navedenega izhaja, da se določba o ustavitvi postopkov zaradi dejanja, ki po GZ-1 ni več kršitev, uporablja za vse postopke inšpekcijskega nadzora in izvršbe, ki so bili začeti pred začetkom uporabe tega zakona (Gradbeni zakon (GZ-1), Ur. l. RS, št. 199/21, 105/22 in nasl.). Postopek izvršbe, ki je bil ustavljen na podlagi šestega odstavka 128. člena GZ-1, določa, da se izvršba ustavi, če dejanje ne pomeni več kršitve. Postopki, ki so bili začeti pred začetkom uporabe GZ-1 se končajo po določbah GZ (prvi odstavek 128. člena GZ-1). Gradbeni inšpektor je v konkretnem primeru preveril, ali so dejanja še vedno predmet inšpekcijskega ukrepanja ali ne, in ker je najverjetneje ugotovil, da dejanja v skladu z novim predpisom ne pomenijo več kršitve (npr. objekt, ki je bil predhodno označen kot nelegalen, po uveljavitvi GZ-1 ni bil več v nasprotju s predpisi), po uradni dolžnosti ustavil postopek.

Ustavitev izvršilnega postopka na podlagi GZ-1 pa ne bi bila zakonita, če bi inšpektor ugotovil, da zavezanec ni v celoti izpolnil obveznosti. V takšnem primeru delne izpolnitve ne gre enačiti s (popolno) izpolnitvijo, čeprav bi bil po spremenjenem predpisu za siceršnjo izvedbo postopka nadzora pristojen drug organ (tukaj občinski inšpektor). Izvršilni postopek bi se lahko ustavil le, če dajanje kot tako ne pomeni kršitve zakona. Zgolj delna izpolnitev obveznosti, ob tem da kršitev zakona še vedno obstaja, je ob citiranih določbah GZ-1 razlog, da (državni) gradbeni inšpektor nadaljuje izvršilni postopek za zaščito javnega interesa.

Občinski inšpektor lahko opravi nadzor nad objektom, če je v njegovi pristojnosti glede na vrsto objekta in prostorske predpise občine (v skladu z 10. členom GZ-1, je nadzor nad enostavnimi objekti v pristojnosti občinskega inšpektorja). Na podlagi načela materialne resnice, po katerem mora upravni organ v postopku samostojno ugotavljati dejansko stanje in uporabljati materialno pravo (8. člen ZUP), bo moral občinski inšpektor to stanje ugotoviti in ukrepati, če bodo razlogi za ukrepanje. Namreč sklepi ne pridobijo materialne pravnomočnosti, zato načelo ne bis in idem pri sklepu o ustavitvi postopka ne velja (glej sodbo UPRS I U 320/2015 z dne 12. 4. 2016)

Ko pa pride do spora o pristojnosti med občinsko in državno inšpekcijo, veljajo določbe 26. člen ZUP, ki razmejuje, kdo odloča v katerem sporu o pristojnosti. Če gre za spor med organi, ki nimajo skupnega nadzornega organa – v tem primeru med občinsko in državno inšpekcijo, odloča Ustavno sodišče Republike Slovenije. To izhaja iz 3. točke, drugega odstavka 26. člen ZUP, kjer je določeno, da o sporih med državnimi organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti odloča Ustavno sodišče. Kadar dva organa izjavljata, da sta ali nista pristojna za določanje v isti upravni zadevi, poda predlog za odločanje v sporu o pristojnosti organ, ki se je zadnji izrekel, da ni pristojen oziroma organ, ki meni, da je drugi organ prevzel njegovo pristojnost (prvi odstavek 27. člena ZUP). Organ, ki odloča o sporu pristojnosti, izda sklep o tem, kateri organ je pristojen za upravno zadevo in odpravi določbo oziroma sklep, ki jo je v upravni zadevi izdal nepristojni organ in pošlje zadevo z dokumenti pristojnemu organu (drugi odstavek 27. člen ZUP).