Kakšen je rok za izdajo odločbe, kadar poseben zakon določa rok za odločanje na prvi stopnji (npr. ZDIJZ - 20 delovnih dni), ne ureja pa roka za ponovno odločanje po tem, ko pritožbeni organ na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi ali razveljavi odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje?

Ali je mogoče zakonsko določen rok za izdajo odločbe (npr. rok za odločitev po ZUreP-3) podaljšati glede na zahtevnost konkretne zadeve?

Roki za odločanje so temeljno procesno jamstvo pravne varnosti ter odločanja v razumnem roku. V upravnih postopkih jih je treba presojati glede na razmerje med splošno ureditvijo v ZUP in morebitno posebno ureditvijo v področnem zakonu. Kadar področni zakon posameznega procesnega vprašanja ne ureja, se uporabi ZUP na podlagi subsidiarnosti iz 3. člena ZUP. Subsidiarna raba ZUP določa, da se na upravnih področjih, kjer je predpisan poseben upravni postopek, uporabljajo primarno določbe posebnega področnega zakona, določbe ZUP pa se uporabljajo zgolj za tista vprašanja, ki v področnem zakonu niso specialno urejena. Poseben postopek, ki bi nadredil rabo ZUP, je lahko določen zgolj s predpisom, to je s predpisom EU, zakonom ali na zakonu temelječim podzakonskim predpisom (več o tem sodba VSRS X Ips 357/2015 z dne 5. 4. 2017; Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 76-77 ter primer Določbe o pravnem varstvu v področnem predpisu in ZUP in Ali lahko posebna postopkovna pravila iz podzakonskega predpisa nadredijo ZUP?).

Pri presoji rokov za odločanje je treba izhajati iz faze postopka, na katero se posamezen rok nanaša. To je posebej pomembno v pritožbenem postopku, kadar organ druge stopnje odpravi prvostopenjsko odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje po tretjem odstavku 251. člena ZUP. Z vrnitvijo zadeve v ponovni postopek organ prve stopnje nima več popolne samostojnosti pri odločanju (kot to primeroma velja pri prvostopenjskem odločanju), saj ga mora organ druge stopnje v svoji odločbi opozoriti, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa je na ta napotila vezan. Prvostopenjski organ mora zato ravnati po zahtevah organa druge stopnje in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve nazaj v ponovno odločanje, izdati novo odločbo (glej sodbo UPRS I U 853/2018-20 z dne 26. 5. 2020; več tudi v Rok za rešitev zadeve v ponovnem postopku prvostopenjskega organa po prejemu drugostopenjske odločbe in Postopanje organa prve stopnje z zadevo, vrnjeno po pritožbi v novo odločanje).

Odprava izpodbijane upravne odločbe in vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovno odločanje pride v poštev le, če organ druge stopnje presodi, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje. Takšno presojo mora organ druge stopnje v svoji odločitvi tudi obrazložiti. Pri tem mora upoštevati sorazmernost med vidiki načela ekonomičnosti ter načelom varstva pravic strank in odločanja v razumnem roku, saj lahko odločitev o vračanju zadeve negativno vpliva na pravico stranke do hitrega in učinkovitega odločanja o njenih pravicah in obveznostih (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 609-610). Vračanje zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek je zato dopustno le izjemoma, kadar za takšno ravnanje obstajajo utemeljeni razlogi, na primer, kadar je treba postopek dopolniti z izvedbo obsežnejših dokazov, v postopek pritegniti dodatne stranke ali stranske udeležence, ali kadar bo organ prve stopnje zaradi boljšega poznavanja dejanskega okvira zadeve ter razpoložljivih strokovnih znanj na zadevnem področju pomanjkljivosti odpravil bistveno hitreje. V nasprotnem primeru mora organ druge stopnje, kadar je to mogoče, zadevo čim prej rešiti sam, s čimer se zagotovi zaključek postopka v razumnem roku.

Odločanje po odpravi odločbe in vrnitvi zadeve organu prve stopnje v ponovno odločanje ne pomeni novega rednega prvostopenjskega odločanja. Organ prve stopnje v ponovnem postopku odloča v okviru napotkov in pravnih stališč organa druge stopnje glede dopolnitve postopka in ponovne odločitve v zadevi. Opredeljenega roka za prvotno (prvostopenjsko) odločanje o zadevi tako ni mogoče avtomatično uporabljati tudi za fazo ponovnega odločanja po vrnitvi zadeve iz pritožbenega postopka.

Navedeno velja tudi v primerih odločanja o zahtevah za dostop do informacij javnega značaja po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ, Ur. l. RS, št. 51/06 in nasl.). Rok 20 delovnih dni iz 23. člena ZDIJZ se nanaša na prvotno odločanje organa o vloženi zahtevi, medtem ko ZDIJZ roka za ponovno odločanje po odpravi odločbe v pritožbenem postopku posebej ne določa. Posebni rok za fazo ponovnega odločanja se uporabi le, če je v področnem zakonu tak rok izrecno določen. Glede na dejstvo, da ZDIJZ posebne ureditve zadevnega roka ne vsebuje, se za opredelitev roka v fazi ponovne odločitve o zadevi uporabi tretji odstavek 251. člena ZUP, po katerem mora organ prve stopnje izdati novo odločbo brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve nazaj v ponovno odločanje.

Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-I, Ur. l. RS, št. 85/25) je bila uvedena možnost podaljšanja roka za odločanje, kadar zaradi zahtevnosti ugotovitvenega postopka ali razlogov na strani stranke ali organa ni mogoče odločiti v zakonsko predpisanem roku (tretji odstavek 222. člena ZUP). Možnost podaljšanja roka je vezana na odločanje v posebnem ugotovitvenem postopku, medtem ko odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku podaljšanja ne predvideva, saj mora organ v takem primeru odločiti čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel vlogo za začetek postopka oziroma ko je bil postopek začet po uradni dolžnosti (drugi odstavek 222. člena ZUP; več v Kovač, Kerševan (ur.), Zakon o splošnem upravnem postopku: novela ZUP-I z uvodnimi pojasnili in ključnimi poudarki, Tax-Fin-Lex, 2026, str. 119; glej tudi primer Vrsta ugotovitvenega postopka v primeru odločanja na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ). Rok se lahko podaljša za največ dva meseca, o podaljšanju roka za odločitev pa se stranko obvesti.

Obvestilo se stranki posreduje v obliki dopisa, ne pa v obliki formalnega sklepa s sestavinami iz 210. člena ZUP. V dopisu organ zaradi varstva pravic strank in javne koristi (7. člen ZUP) navede razloge, zaradi katerih odločbe v predpisanem roku ni bilo mogoče izdati, pri čemer morajo biti ti razlogi tehtni in individualizirani glede na okoliščine posamezne zadeve (prav tam, str. 119-120).

Pri razlagi pojma zahtevnost je treba poudariti, da ne gre za samoumevno oznako, ki bi jo organ lahko pripisal zadevi po lastnem občutku, temveč za dejansko okoliščino, ki jo mora organ v vsakem konkretnem primeru konkretno in preverljivo utemeljiti. Zahtevnost upravne zadeve mora izhajati iz objektivnih značilnosti obravnavane zadeve (npr. obsega dejanskega stanja, količine dokazov, potrebe po pridobivanju podatkov iz drugih evidenc ali sodelovanju več organov) ter biti presojana primerjalno glede na običajne zadeve iste vrste. Če je zakonodajalec za »standardne« primere odločanja v posameznem upravnem postopku določil konkreten rok, to pomeni, da se za standardne primere iste vrste predpostavlja obvladljiva stopnja kompleksnosti in zmožnost izdaje odločbe v predpisanem roku. S tega razloga ni dopustno izhajati iz domneve, da je zadeva že po naravi določenega upravnega področja zahtevna, temveč mora biti vsak odstop od zakonsko določenega roka izjemen in posebej utemeljen z razlogi, vezanimi na konkretni primer. Pavšalna sklicevanja na zahtevnost brez konkretizacije ne zadoščajo.

Zakonsko določenega roka za odločanje, ki ga kot lex specialis določa poseben zakon (npr. ZDIJZ ali ZUreP-3), ni mogoče podaljšati na podlagi tretjega odstavka 222. člena ZUP, razen v primerih, ko področni zakon takšno možnost podaljšanja roka za odločanje izrecno dopušča (primeroma ZVOP-2 na področju varstva osebnih podatkov pri obravnavi prijave prijavitelja s posebnim položajem izrecno dopušča podaljšanje roka za odločitev o zahtevi s sklepom zaradi zahtevnosti obravnavanja zadeve za največ en mesec – glej drugi odstavek 31. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 163/22)).