Če področni predpis, tj. pravilnik, določa, da o pritožbi zoper upravni akt prve stopnje, ki ga izda ministrstvo, odloča ministrstvo, po ZUP pa temu ni tako zaradi načela devolutivne pritožbe, kaj velja? Kateri predpis (področni pravilnik ali ZUP) uporabljati glede obstoja pravnega varstva strank s pritožbo in glede pristojnega organa za pritožbeni postopek? Ali na odgovor vpliva, da se v teh zadevah ZUP uporablja le smiselno?

Področni podzakonski predpis ne more brez neposredne podlage v področnem zakonu, v nasprotju z zakonom (tudi splošnim, kot je ZUP) določiti kateregakoli procesnega vprašanja in tudi pravnega varstva oz. pritožbe ne. Za podrejeno rabo ZUP gre tedaj, kadar področni predpis tako določi in takrat, ko gre za materialno določeno upravno zadevo po 2. členu ZUP.

V vsaki zadevi je potrebno preučiti, ali gre za upravnopravno oz. javnopravno razmerje oz. zadevo in s tem podrejeno ali smiselno uporabo ZUP. Tedaj se ZUP uporablja v celoti, razen glede posamičnih postopkovnih vprašanj, če področni zakon ne določa drugače, kar navaja 3. člen ZUP, ali pa glede načel in poglavitnih pravil pri smiselni rabi. Tako se zaščiti a priori podrejene stranke v razmerju do organa. Postopek pa lahko uredi drugače kot ZUP samo področni zakon, izvedbeni akt (uredba, pravilnik itd.) pa le, če področni zakon za posamezno vprašanje poda neposredno izvršilno klavzulo. Vprašanja upravnega postopka je torej mogoče urejati samo z zakonom, ne pa tudi s podzakonskim predpisom državnega organa, kar posledično pomeni, da če so vprašanja postopka urejena s takšnimi akti v nasprotju z določbami ZUP, takšne posebne ureditve pri upravnem odločanju ni dopustno upoštevati (po četrtem odstavku 153. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 331/1991 in novele)), razen če takšno ureditev za določeno upravno področje dopušča posebni zakon (po Breznik et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 51).

Zoper akte ministrstva tako štejemo, da pritožba ni kar izključena, ampak da je zaradi načelne dvostopenjskosti postopka pritožbeni organ nad ministrstvom, torej vlada (prim. 230. člen ZUP). Tako velja predvsem z vidika ustavne določbe o učinkovitem pravnem sredstvu (25. člen Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št 331/1991 in novele)), saj nedevolutivna pritožba ne omogoča pravnega varstva stranke.