V upravnem postopku je organ (na primer upravna enota) stranki izdal odločbo (na primer vozniško dovoljenje) na podlagi dokazila, za katerega je bilo v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je stranka z njegovo uporabo storila kaznivo dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (npr. overitve lažne vsebine po 253. členu Kazenskega zakonika). Organ ob izdaji odločbe ni vedel, da je bilo predloženo dokazilo neresnično. Ali je v takem primeru podana podlaga za obnovo postopka ali za izrek ničnosti odločbe po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP? 

V 158. členu Ustave RS je določeno, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Pravnomočno urejeno razmerje se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni le z izrednimi pravnimi sredstvi, med katera sodita tudi izrek ničnosti in obnova postopka.

Upravna odločba se lahko izreče za nično kadarkoli po njeni izdaji in vročitvi, ko pristojni upravni organ za nazaj (ex tunc) ugotovi, da upravna odločba, ki vsebuje najtežje kršitve pravil procesnega in materialnega prava, ne bi smela biti izdana. V skladu s 5. točko prvega odstavka 279. člena ZUP se odločba izreče za nično, če je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Pojem »drugega nedovoljenega dejanja« se razlaga široko, pri čemer vanj sodijo tudi primeri zlorabe procesnih pravic, zlasti kadar gre za namerno zavajanje uradne osebe (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 647).

Postopek, ki je bil končan z upravno odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva, pa se lahko obnovi, če je podan kateri od razlogov, ki so taksativno navedeni v 260. členu ZUP. Pri čemer velja, da je nov dokaz, ki je pogoj za obnovo postopka po prvi točki 260. člena ZUP, obstajal že v prejšnjem postopku, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo ali pa se je zanj vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Nov dokaz je lahko razlog za obnovo postopka le, če bi njegova izvedba vodila v drugačno ugotovljeno dejansko stanje, kar bi posledično lahko pripeljalo do drugačne odločitve v zadevi. Najpogostejša kazniva dejanja, ki so vezana na ugotavljanje dejanskega stanja in na podlagi katerih se upravni postopek lahko obnovi, so po Kazenskem zakoniku (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.): ponarejanje listin (251. in 252. člen KZ-1), kriva izpovedba (284. člen KZ-1), ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (259. člen KZ-1), overitev lažne vsebine (253. člen KZ-1) ter izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala (255. člen KZ-1, po Kovač in Kerševan (ur.), prav tam).

Drugače kot pri izreku ničnosti, ki se lahko kadarkoli uveljavi, za predlaganje oz. začetek obnove postopka po uradni dolžnosti veljata dva zakonita in nepodaljšljiva roka: subjektivni in objektivni. Subjektivni rok, ki ga morajo upoštevati vsi upravičeni predlagatelji in organ, če začne postopek po uradni dolžnosti, je za vse obnovitvene razloge enak in znaša en mesec. Objektivni rok pa znaša tri leta, le v nekaj zakonsko določenih izjemah je ta rok daljši (četrti in peti odstavek 263. člena ZUP).

V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-I, Ur. L. RS, št. 85/25) je glede obnove postopka sicer nekaj redakcijskih določb (sprememba 9. točke 260. člena ZUP ter tretjega in petega odstavka 261. člena ZUP), vsebinsko pomembnejša pa je sprememba petega odstavka 260. člena ZUP, ki ureja dopustne prekoračitve objektivnega roka za obnovo postopka. V tam navedenih primerih je namreč pravočasna obnova postopka tudi, če je obnovitveni razlog nastal po preteku treh let od dokončnosti odločbe. Zato imajo taki primeri posebno težo. Doslej so to bili razlogi iz 2., 3. in 4. točke 260. člena ZUP, mednje pa je novela ZUP-I dodala tudi 5. točko 260. člena ZUP, torej primer, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. To pomeni, da bo – če bo spoštovan subjektivni rok enega meseca od dneva, ko je (druga) stranka izvedela za ta obnovitveni razlog oziroma ko je za to izvedel pristojni organ (4. točka prvega odstavka in drugi odstavek 263. člena ZUP), ta obnova vselej pravočasna, saj objektivni rok zanjo ne bo nikoli potekel (glej Kerševan v Kovač in Kerševan (ur.), Novela ZUP-I z uvodnimi pojasnili in ključnimi poudarki, 2026, str. 127).

Kljub temu, da gre v konkretnem primeru za tipični obnovitveni razlog, lahko upravni organ tudi po preteku navedenega subjektivnega in objektivnega roka za začetek obnove postopka izreče obstoječo odločbo za nično. Vrhovno sodišče RS je namreč že večkrat poudarilo, da zavestno posredovanje neresničnih ali zavajajočih podatkov organu, na podlagi katerih je bila izdana ugodna odločba, predstavlja nedovoljeno ravnanje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Takšno ravnanje pomeni zlorabo pravic, saj stranka s preslepitvijo organa doseže odločitev, ki temelji na neobstoječih ali lažno prikazanih dejstvih. To stališče je neposredno povezano tudi z dolžnostjo strank, da v postopku govorijo resnico in pošteno uporabljajo procesne pravice, kot to določa 11. člen ZUP.

Zavestno navajanje lažnih dejstev ali prikrivanje odločilnih okoliščin pomeni težko kršitev temeljnih načel upravnega postopka in poseg v zakonitost upravnega odločanja, ki po svoji teži upravičuje izrek ničnosti. Takšna razlaga je potrjena v sodni praksi, med drugim v sodbi VSRS I Up 179/2003 z dne 19. 1. 2006, kjer je sodišče poudarilo, da v primeru zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe gre za nedovoljeno dejanje, ki je razlog za ničnost odločbe po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Enako stališče je izkazano v sodbah UPRS I U 538/2021-40 z dne 10. 4. 2024 ter UPRS I U 793/2020-21 z dne 18. 5. 2022, v katerih je potrjeno, da je namerno zavajanje organa lahko samostojen ničnostni razlog.

Navedena razlaga je skladna tudi z ustaljeno upravno prakso, kot izhaja iz več primerov, obravnavanih v Upravni svetovalnici. V primeru Obravnava predlogov za obnovo postopka oz. ničnost zaradi lažno prikazanih dejstev ob hkratnem teku pritožbenega postopka je poudarjeno, da mora organ v primerih zavestnega zavajanja stranke najprej presoditi obstoj razlogov za ničnost, saj gre za hujšo kršitev, ki ima prednost pred uporabo instituta obnove postopka. Če je odločba izdana na podlagi lažno prikazanih dejstev, ki so posledica zavestnega ravnanja stranke, taka odločba ne more obstati v pravnem redu. Podobno stališče izhaja iz primera Postopanje v obnovi postopka glede na nova dejstva in pravo, kjer je poudarjeno, da napačno ali lažno prikazano dejansko stanje, če je posledica zavestnega ravnanja stranke, ne predstavlja zgolj razloga za obnovo postopka, temveč lahko pomeni tudi nedovoljeno dejanje v smislu 279. člena ZUP. Organ mora zato presojati težo kršitve in njen vpliv na zakonitost odločbe. Primer Utemeljenost predloga za obnovo postopka in rok za dopolnitev predloga izpostavlja pomen dolžnosti stranke po 11. členu ZUP. Če stranka to dolžnost krši z namernim prikazovanjem neresničnih dejstev, takšno ravnanje presega okvir običajnih procesnih nepravilnosti. V takšnih primerih je poudarjeno, da organ ni vezan zgolj na obnovitvene razloge, temveč mora preveriti, ali so podani pogoji za izrek ničnosti odločbe. V primeru iz Upravne Svetovalnice Izdaja odločbe po spremembi materialnega predpisa, ki ne daje več neke pravice kot prej je nadalje poudarjeno, da ničnost ni izjemen institut le za primere prisile ali groženj, temveč tudi za situacije, ko je bila odločba izdana zaradi sistematičnega in zavestnega zavajanja organa. Upravna svetovalnica v tem primeru posebej izpostavi razliko med pasivnim zamolčanjem dejstev in aktivnim zavajanjem, pri čemer slednje praviloma utemeljuje uporabo 279. člena ZUP.

Čeprav bi bile nekatere opisane situacije torej teoretično lahko zajete tudi z obnovitvenimi razlogi po 2. ali 5. točki 260. člena ZUP (nova dejstva ali dokazi oziroma odločba, izdana na podlagi kaznivega dejanja), sodna praksa in upravna teorija poudarjata, da se instituta ničnosti in obnove postopka ne izključujeta, čeprav imata različno funkcijo in različno težo. Obnova postopka je namenjena odpravi napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko je ničnost namenjena odpravi odločb, ki zaradi posebej hudih kršitev sploh ne bi smele nastati. Ker je bila v obravnavanem primeru stranka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ki neposredno dokazuje, da je z namernim zavajanjem organa dosegla izdajo zanjo ugodne odločbe, so podani vsi elementi nedovoljenega dejanja v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, zato je v takšnem primeru ustreznejša uporaba izrednega pravnega sredstva izreka odločbe za nično.