Stranka je vložila zahtevo za uveljavitev pravice. Upravni organ je izdal pozitivno odločbo, a po tem, ko je bil sprejet zakon, ki stranki te pravice ni več priznaval. Kako naj ravna upravni organ? Katero izredno pravno sredstvo se lahko v tem primeru uporabi?

Organ mora o zahtevi stranke odločiti čim prej, kajti odločanje o razumnem roku je mednarodni standard (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 617). Tega dejstva ne spremeni instrukcijska pravna narava procesnega roka, ki ga 222. člen ZUP določa za odločanje. Čeprav organ ravna v skladu s to zakonsko določbo, se v praksi lahko pojavi primer, da se v tem času spremeni materialni predpis, na podlagi katerega bi upravni organ moral odločiti. To odpre vprašanje, na podlagi katerega prava mora organ odločiti - tistega, ki je veljal v času vložitve (popolne) vloge za uveljavitev pravice, ali tistega, ki velja v času odločanja?
V skladu z načelom zakonitosti je treba uporabiti pravo, ki velja v času odločanja (6. člen ZUP). Če se torej predpis med postopkom na prvi stopnji spremeni, je treba uporabiti spremenjeni predpis, razen če le-ta določa, da je treba uporabiti prejšnji predpis. Drugače pa velja, če organ zamudi rok za odločanje - v tem primeru mora uporabiti predpis, ki je veljal v času, ko bi moral odločiti, kajti to izhaja iz načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/1991-I in novele) (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 58).

V opisanem primeru je sprememba v tem, da upravnemu organu ne daje več podlage za odločanje, kajti stranki pravice ne priznava več. Za enoznačen odgovor na vprašanje pa manjka nekaj podatkov, predvsem
1) ali je organ odločil v predpisanem roku,
2) ali je novi predpis v tem času že veljal oziroma se uporabljal in
3) ali je novi predpis morda določal, da se postopki, začeti pred njegovo uveljavitvijo, končajo po prej veljavnih predpisih.

Če je organ izdal odločbo pravočasno, a je v tem času že veljal oziroma se uporabljal novi predpis in le-ta ni določal, da se prej začeti postopki končajo po prejšnjem predpisu, potem je organ ravnal nezakonito. Odločal je namreč o neki zadevi, za katero nima pravne podlage. V tem primeru pride v poštev uporaba izrednega pravnega ničnosti odločbe po prvi točki prvega odstavka 279. člen ZUP - organ je namreč odločil o zadevi, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (absolutna stvarna nepristojnost), ker materialni zakon sploh ne daje (več) podlage za odločanje organa o tej pravici (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 593).