Upravni organ je osebi A priznal pravico, na podlagi katere je bil upravičen do prednostne pridobitve druge pravice (npr. podelitev statusa kmeta in s tem pridobitev predkupne pravice za sklenitev zakupne pogobe). V postopku je sodelovala tudi oseba B, ki v drugem postopku (sklenitev zakupne pogodbe) ni uspela. Je pa oseba B upravnemu organu predlagala obnovo postopka za preverjanje prve pravice (status kmeta) za osebo A. Organ je predlog osebe B zavrgel, ker ga ni podala upravičena oseba, hkrati pa je oseba B vložila tudi pritožbo zoper sklep, ki je bil izdan njej. V nadaljevanju je oseba B organu poslala predlog za obnovo postopka preverjanja pogojev osebe A (status kmeta) oz. ugotovitve ničnosti po uradni dolžnosti, kateremu je priložila izvedeniško mnenje sodne cenilke in izvedenke, iz katerega izhaja, da oseba A dejansko ni ustvarjala takega dohodka iz kmetijske dejavnosti, kot ga je prikazala v postopku.

Ali lahko upravni organ zahtevo osebe B (obnova postopka oz. ničnost) upošteva kot pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti?

Kako postopa upravni organ, če je odločbo oprl na potrdilo, ki ga je izdal drug organ, v katerem pa so navedeni "lažni" podatki?

Ali je treba vloge (za pravna sredstva) upoštevati glede na formalno poimenovanje ali jih je treba upoštevati glede na njihovo vsebino?

Kdo je aktivno legitimiran (upravičen podati zahtevo) za podajo zahteve za ugotovitev ničnosti?

Ali je treba o vlogah (glede pravnih sredstev) in predlogih strank odločiti z upravnim aktom ali je možno odgovarjati nanje z dopisom?

Vloga sama ne zajema le zahtevkov za uvedbo postopka, temveč vsako komunikacijo med organom in stranko, ki organu sporočajo podatke, da lahko ta odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v konkretnem upravnem postopku. S pojmom vloga razumemo zahteve, predloge, prijave, prošnje, pritožbe, ugovore in vsa druga dejanja, s katerimi se subjekti obračajo na organe (63. člen ZUP). Vloge se vedno presoja po vsebini in ne nazivu (če je napačen, nima pravnih posledic). Poimenovanje zahteve ni bistveno, bistveno je, kaj je resnična vsebina vloge (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 104).


Kako se začne upravni postopek, je odvisno od interesa, ki se uveljavlja. Ta je lahko zasebni ali javni. Na zahtevo stranke se postopek začne, če področni zakon izrecno tako določa, ker daje stranki kašno pravico ali če zahtevek stranke izhaja iz narave stvari, ker gre za uveljavljanje le strankinega interesa (ibidem, str. 146). Kadar pa gre za varstvo javne koristi, se postopek začne po uradni dolžnosti.


Glede na zgoraj navedeno se lahko tudi obnova postopka (kot izredno pravno sredstvo) lahko uvede po uradni dolžnosti ali na predlog stranke oziroma domnevno spregledanega stranskega udeleženca (gl. 9. točko 260. člena ZUP v zvezi z 229. členom ZUP).

Če se po končanem upravnem postopku ugotovijo dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da je v postopku izdaje prišlo do hudih procesnih kršitev ali napak dejanskega stanja, zaradi katerih odločba morda ni zakonita in da na pravno nedopusten način posega v pravice stranke oziroma v njen pravni položaj ali v pravico koga drugega, ki ni bila stranka, čeprav bi moral biti, se postopek obnovi (ibidem, str. 218-219). Za obnovo postopka mora biti izpolnjenih več pogojev: izdana odločba mora biti dokončna, odprta mora biti subjektivni in objektivni rok (en mesec, odkar se je zvedelo za obnovitveni razlog, in tri leta od dokončnosti), izpolnjen mora biti eden od desetih obnovitvenih razlogov po 260. člen ZUP (ali drugi razlogi po posebnem zakonu), ne smi biti zadržkov za obnovo iz 261. člen ZUP: stranka okoliščin v zvezi z obnovo ni mogla brez svoje krivde navesti v rednem postopku (prim 238. člen ZUP) ali če je iste razloge in okoliščine že uveljaljala brez uspeha.


Pri ničnosti pa velja, da organ odločbo ugotovi kot nično, kadar se v postopku izdaje te odločbe zgodijo najbolj grobe procesne kršitve. Vlogo za začetek postopka ugotavljanja ničnosti lahko poda stranka, državni tožilec, višji državni odvetnik ali pa se uvede po uradni dolžnosti. Rak za začetek postopka ni časovno omejen, kar pomeni, da se lahko postopek začene in odločbo izreče za nično kadarkoli. Odločbo je mogoče izreči za nično še preden je postala dokončna, ne glede na to, ali je bila zoper odločbo vložena pritožba, zatem v pritožbenem postopku in kadarkoli po tem, ko je postala odločba (navidezno) dokončna in pravnomočna (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 596).


V konkretnem primeru lahko ugotovimo, da je oseba A, pridobila prednostno pravico, ker je organu pri dokazovanju prve pravice, ki je predpogoj za pridobitev druge pravice, pridobila na podlagi "lažnega" potrdila oz. nepravih dejstev. Če organ izda odločbo, za katero se kasneje izkaže, da je bila izdana na podlagi "lažnih" podatkov, potrdil, dokazil, predloženih po stranki, pa nastopi ničnostni razlog po določilu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (gl. judikat VS RS, št. I Up 179/2003).

Vendar pa je v danem primeru potrebno razrešiti več stvari. Pobudo osebe B, katerega prvotna zahteva za obnovo postopka je bila zavržena, pritožba zoper sklep pa še ni rešena, naj upravni organ po uradni dolžnosti obnovi postopek, je šteti kot ponovno zahtevo za obnovo in jo zavreči po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, saj pri drugostopnem organu že teče pritožbeni postopek zoper prvi zahtevek. Ne glede na predlog "da organ uvede postopek po uradni dolžnosti", je tudi druga vloga po vsebini zahteva, s katero zahteva začetek postopka. Organ ne more sočasno ob teku pritožbenega postopka ponovno odločati o obnovi. Glede na to stranka organa ne more prisiliti, da postopek začene po uradni dolžnosti, bi se v sklepu o zavrženju podrejeno sklicevali tudi na razloge po 1. točki prvega odstavka 129. člena, da uveljavljala procesno pravico, ki ji jo zakon ne daje. Vendar pa bi organ, kljub zavrženju ponovne zahteve za obnovo, če tega ni storil že ob vložitvi prve vloge, moral preveriti, ali predložena dokazila vendarle ne zahtevajo obnove postopka po uradni dolžnosti; prej omenjeni pritožbeni postopek v zvezi z zavrženjem zahteve za obnovo, namreč ni ovira, da se postopek obnove ne bi začel po uradni dolžnosti. Predmet prvotne zahteve in pritožbe je namreč le vprašanje dovolitve obnove, zaradi določenega zakonitega razloga. Prav tako pa bi dokazila, ki so bila predložena predlogu, odstopil drugostopnemu organu, ker le ta lahko drugostopnemu organu pomagajo pri odločitvi, seveda, če niso bila del dokumentacije, ki jih je že odstopil s pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo.

Če obstajajo razlogi za ničnost, se uvede nov postopek (po uradni dolžnosti, na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega odvetništva), ki je popolnoma ločen od primarnega postopka, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku (gl. odločbo US RS, št. Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011).

Morebitni zahtevi za obnovo postopka in za ugotovitev ničnosti odločbe oziroma postopka v zvezi z zahtevama se ne izključujeta in stranka bi lahko uveljavljala oba zahtevka. Glede na težo kršitev, ki naj se sanirajo z enim in drugim izrednim pravnim sredstvom, bi organ po naravi stvari moral primarno ugotoviti, ali so podani razlogi za ugotovitev ničnosti.

V obravnavanem primeru omenjeni nezaključeni pritožbeni postopek v zvezi z zahtevo za obnovo postopka zato ne predstavlja procesne ovire, da bi organ ne obravnaval zahteva za ugotovitev ničnosti, v katerem bo na podlagi ugotovitvenega in dokaznega postopka ugotavljal, ali je oseba A z "lažnim" potrdilom drugega organa, na katerega je organ oprl svojo odločitev, ta organ namerno zavajala, ko je ta meritorno odločil o pravici osebe A. Stranko se lahko o tem obvesti (vabilo ali dopis), vendar bo sporna odločba izvršljiva, dokler jo organ ne izreče za nično.