Ali se lahko prava neuki stranki, ki je pomotoma uveljavljala drugo pravico, kot ji pripada po materialnem predpisu (npr.: starševski dodatek namesto starševskega nadomestila), slednjo prizna za nazaj z obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP (pod predpostavko dokončnosti odločbe)?

Pri uveljavljanju pravic iz posebnih predpisov se procesna vprašanja praviloma presojajo po ZUP, razen če poseben predpis določa drugače. Tako tudi Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, Ur. l. RS, št. 26/14 in nasl.) obnove postopka ne ureja, zato je pri vprašanju, ali je stranki, ki je namesto pravice do starševskega nadomestila pomotoma uveljavljala starševski dodatek mogoče pravico priznati za nazaj potrebno uporabiti institut obnove postopka iz 260. člena ZUP.

V skladu z ustaljeno sodno prakso gre pri obnovitvenem razlogu iz 1. točke 260. člena ZUP za t. i. »staro dejstvo, novo odkrito«, torej okoliščino, ki je obstajala že ob izdaji odločbe, vendar v postopku ni bila uporabljena, ker se zanjo ni vedelo ali je stranka ni mogla navesti. Obnovitveni razlog pomeni okoliščino, povezano z relevantnim dejanskim stanjem, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločbe, če bi bila upoštevana že v prejšnjem postopku (Kovač & Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 643–644).

Enako izhaja iz primerov Upravne svetovalnice Odločanje o predlogu stranke za obnovo postopka po uradni dolžnosti, ko je bil predlog zavrnjen, Obnova postopka zaradi novega dejstva ali pridobitev možnosti uporabiti novi dokaz in Obnova postopka – združitev postopkov ter izdaja sklepa o obnovi pred dokončnostjo odločbe.

V obravnavanem primeru je odločilno dejstvo, da je bila stranka ob rojstvu otroka zavarovana za starševsko varstvo, kar je pogoj za priznanje pravice do starševskega nadomestila po 63. členu ZSDP-1. To dejstvo je obstajalo že ob izdaji odločbe o starševskem dodatku, vendar ga stranka zaradi pravne neukosti ni navedla, organ pa ga sam ni preverjal. Sodna praksa (o tem glej npr. judikata VDSS Psp 99/2019 z dne 18. 4. 2019 in VDSS Psp 265/2011 z dne 1. 9. 2011) tovrstno okoliščino opredeljuje kot tipičen obnovitveni razlog, kar potrjujejo tudi zgoraj navedeni primeri Upravne svetovalnice.

Za uspešno sklicevanje na navedeni obnovitveni razlog pa mora biti izpolnjen tudi pogoj iz drugega odstavka 261. člena ZUP, in sicer, da stranka dejstva v prejšnjem postopku ni mogla navesti brez svoje krivde. Če bi bilo mogoče stranki očitati, da bi ob primerni skrbnosti dejstvo lahko navedla, je po tem določilu prekludirana. Kljub pravni fikciji, da nepoznavanje prava škodi (lat. ignorantia iuris nocet) je pri presoji primerne skrbnosti potrebno tudi upoštevati značilnosti konkretnega postopka. Sodna praksa (VSRS VIII Ips 97/2015 z dne 22. 9. 2015, UPRS I U 550/2018-27 z dne 18.10.2021) dopušča obnovo v primeru pravne neukosti le v izjemnih okoliščinah, kot so izjemno nizka izobrazba, nerazumljiv obrazec ali kompleksnost pravne ureditve. V obravnavanem primeru pa teh izjemnih okoliščin ni.

Organ mora po 7. členu ZUP omogočiti, da stranke učinkovito uveljavljajo svoje pravice, čeprav to ne pomeni, da bi moral organ ob jasnem zahtevku preverjati vse druge možnosti ali nadomeščati voljo stranke. Glede na to, da stranka ni uspela zadostiti pogoju iz drugega odstavka 261. člena ZUP, prav tako v konkretnem primeru ni podanih kakšnih izjemnih okoliščin, ki bi omogočale analogijo s sodbo VSRS VIII Ips 97/2015 z dne 22. 9. 2015, kot na primer izjemno nizka izobrazba, nerazumljiv obrazec ali kompleksnost ureditve, v danem primeru obnova postopka ni dopustna.