Upravni organ je že pred vrsto let izdal odločbo o obveznosti in nato znova v zadnjem času, pri čemer pa je zavezanec predložil dokaz o dvojni izpolnitvi prvotno naložene obveznosti kot izpolnil novo izdano odločbo (npr. upravna enota je v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja po 146. členu GZ-1 v skladu s četrtim odstavkom 106. člena navedenega zakona izdala odločbo o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo, nato pa odločbo izdala znova l. 2023, tako da je za isti objekt stranka poravnala obveznost dvakrat). Stranka se ves čas ni pritožila zoper (novo) odločbo ali dokazovala izpolnitve do tik pred zdajci predloženega dokazila o plačilu.

Kako ravnati s strani organa, da bi ne obstajali dve odločbi in obveznosti za domnevno isto stvar oziroma na kateri podlagi bi se stranki lahko povrnila v drugo izpolnjena obveznost?

Že izdane odločbe, ki postanejo pravnomočne, so načeloma nespremenljive, saj je ustavni institut pravnomočnosti namenjen zaupanju strank v delovanje oblasti, tako da ima pravna varnost prednost tudi pred zakonitostjo. To se kaže zlasti tako, da se v pravnomočne odločbe lahko po 158. členu Ustave posega le z zakonom določenimi pravnimi sredstvi, v omejenih rokih za posamezna izredna pravna sredstva, le iz zakonsko opredeljenih razlogov in glede na definirano legitimacijo za sprožitev ustreznih postopkov.

V danem primeru se na prvi pogled zdi, da gre za isto stvar, če gre za istovrstno obveznost za določen predmet postopka (npr. isti objekt), toda zaradi spremenjenih dejanskih in zlasti pravnih okoliščin (nov področni zakon), to ne velja. Dalje se tako postavi vprašanje, ali je bila drugo izdana odločba zakonita, saj glede na povezano zadevo izpred vrste let (oziroma že poravnavo obveznost po prvotni odločbi) ni bilo pogojev za naložitev (ponovne oziroma nove) obveznosti.

Če to drži, bi prišlo v poštev za novo izdano odločbo pravno sredstvo obnove postopka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se namreč obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Obnovo upravnega postopka lahko predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti (261. člen ZUP). A obnova postopka po uradni dolžnosti se začne le, če to zahteva javni interes (glej tudi ta primer). Za oba, stranko in organ pa je treba upoštevati tudi - zlasti subjektivne - roke (zlasti en mesec, odkar se je zvedelo za novo dejstvo ali dokaz), ki uporabo tega pravnega sredstva omejujejo.

Dodatno velja, da če bi stranka predlagala obnovo postopka, kjer bi zatrjevala obnovitveni razlog novega dejstva ali novega dokaza, bi ta obnovitveni razlog lahko z uspehom uveljavljala, kadar bi izkazala, da v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (drugi odstavek 261. člena ZUP). Pri presoji odgovornosti za opustitev navajanja dejstva, ki stranki ni bilo znano, je namreč treba izhajati iz tega, ali bi ob primerni skrbnosti stranka to dejstvo lahko zagotovila in pridobila ustrezni dokaz. Določba drugega odstavka 261. člena ZUP pa veže le stranko, ne pa tudi organ, ki odloča o obnovi postopka po uradni dolžnosti (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1, knjiga, str. 644, in sodbo VSDRS X Ips 447/2005 z dne 2. 7. 2009).

V danem primeru se tako ob izpolnitvi pogojev za obnovo postopk po uradni dolžnosti ali na predlog stranke že izdano (drugo) odločbo odpravi in s tem odpravi izvršilni naslov za (drugo) obveznost, kar pomeni pravno podlago za vračilo preplačila (drugega nadomestila). Če pa rokovnih in drugih pogojev za obnovo ni, ni pravnega temelja za posege v izdane odločbe in tako tudi ne za vračilo plačila, saj se tudi v upravnem postopku uveljavlja načelo sodelovanja stranke in njenega aktivnega uveljavljanja pravic v svojo korist oziroma v nasprotnem in ob nemožnosti ukrepanja organa prevzem posledic za strankino pasivnost s strani stranke same.