Ali se pri obnovi postopka za čas, ko je organ izvedel za nova dejstva, šteje datum prejema predloga predlagatelja za obnovo, ali šele datum, ko organ preveri podatke iz predloga kot resnične. V slednjem primeru je lahko časovna razlika več tednov ali celo mesecev (ko se npr. preverja lastništvo nepremičnin pri občinah za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča)? Ali lahko v očitnih primeri napak organa ta organ uvede obnovo po uradni dolžnosti, čeprav zakon to možnost omejuje na »javni interes«?

Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev oziroma nepravilnosti, določenih v 260. členu ZUP. Smisel izrednega pravnega sredstva je v tem, da se lahko nekatere hujše kršitve oziroma nepravilnosti odpravijo s pravnim sredstvom tudi po dokončnosti ali pravnomočnosti upravne odločbe. V pravnomočne odločbe se sicer ne posega, saj je pravnomočnost institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je tudi ustavnopravno zavarovan z določbo 158. člena Ustave RS. Zato je poseg vanje omejen zgolj na izredna pravna sredstva, ki omogočajo v nekem relativnem časovnem obdobju vzpostavitev zakonitega stanja. Pri tem morebitna predhodna neizraba rednih pravnih sredstev (pritožbe) ni ovira za uporabo izrednih pravnih sredstev, niti za obnovo postopka (glej Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 701).

Obnovo postopka lahko skladno z določbo 261. člena ZUP predlagajo stranka, državni tožilec in državni odvetnik, lahko pa jo po uradni dolžnosti prične organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša.

Tako predlagatelji kot organ so pri predlogu oziroma začetku obnove vezani na subjektivni in objektivni rok, določen v 263. členu ZUP. Pri tem pa je seveda potrebno ločiti situacijo, ko se obnova postopka začne na predlog, od obnove po uradni dolžnosti (kar pa je v zgornjem vprašanju nekoliko zabrisano).

V primeru obnove postopka na predlog predlagatelja, mora organ skladno s prvim odstavkom 267. členu ZUP preizkusiti (formalni preizkus), ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Subjektivni rok enega meseca v primeru novih dejstev in novih dokazov začne teči z dnem, ko je stranka mogla navesti nova dejstva ali uporabiti dokaze. Tako torej ne začne teči z dnem, ko je izvedela za novo dejstvo, temveč šele z dnem, ko ga je dejansko lahko navedla oziroma uporabila dokaz (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 676). Pri tem stranka sama nosi dokazno breme glede dokazovanja pravočasnosti predloga (265. člen ZUP).

Organ mora pravočasnost vloženega predloga ugotoviti z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog predlagatelja vložen znotraj enomesečnega roka, odkar je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (glej sodbo UPRS IV U 31/2016-10). To prepričanje pa lahko temelji le na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi je predlagatelj zatrjuje oziroma dokazuje pravočasnost predlagane obnove postopka, kot tistih, ki jih je v postopku zbral upravni organ po uradni dolžnosti ali jih morebiti zatrjujejo stranke z nasprotnim interesom (glej tudi sodbo UPRS I U 1768/2013).

Iz zapisanega je torej jasno, da v ta enomesečni rok sodi zgolj časovno obdobje, v katerem je stranka izvedela za nova dejstva oziroma nove dokaze, ter postorila vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z dejstvi in dokazi, jih pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njihovo vsebino, presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njen pravni položaj in sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter ga tudi vloži.

Nikakor pa ni v ta časovni okvir vključen čas, v katerem upravni organ izvede formalni preizkus predloga (več tednov ali celo mesecev, kot navedeno zgoraj v vprašanju), pri čemer poleg dejstev, ki izkazujejo pravočasnost, preverja tudi, ali okoliščina, na katero se predlog opira, vsaj verjetno izkazana. Pri tem predhodnem preizkusu je upravni organ sicer vezan na instrukcijske roke (iz prvega odstavka 67. člena ZUP in prvega odstavek 222. člena ZUP), a se čas, v katerem upravni organ preizkusi vlogo in o njej odloči, četudi s sklepom (drugi in tretji odstavek267. člena ZUP ter prvi odstavek 268. člena ZUP), šteje kot čas, potreben za izvedbo ugotavljanja in dokazovanja izpolnjevanja formalnih pogojev, ne pa za čas, ki ga je imela stranki na razpolago za vložitev predloga za obnovo postopka. Če predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje procesnih pogojev, se organ ne spušča v vsebino odločanja o predlogu za obnovo postopka, ampak ga s sklepom zavrže (267. člen ZUP).

Za razliko od opisanega pa bo pričel subjektivni rok pri obnovi postopka po uradni dolžnosti (torej obnovi, ki jo bo pričel upravni organ brez prejema predloga predlagatelja) teči od dneva, ko je organ izvedel za ta nova dejstva in nove dokaze (Kerševan in Adronja, Upravno procesno pravo, 2017, str. 442; podobno tudi sodba UPRS U 130/2004 ali sodba VSRS I Up 1238/2003).

Pri tem je seveda potrebno upoštevati še, da lahko organ obnovi postopek po uradni dolžnosti le zaradi varstva javnega interesa (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, str. 667). To pa pomeni, da organ postopka, končanega z vsaj dokončno odločbo, ne more obnoviti po uradni dolžnosti izključno zaradi varstva pravic ali pravnih koristi strank, če ni hkrati podan tudi javni interes. Stranke imajo namreč same možnost varovati svoj pravni položaj s predlogom za obnovo postopka.