Obnova postopka je eno od petih izrednih pravnih sredstev, ki jih pozna naša ureditev splošnega upravnega postopka. V praksi je obnova postopka eno najpogosteje uporabljenih izrednih pravnih sredstev. Postopek se lahko obnovi deloma ali v celoti. Obnova postopka je usmerjena v izdajo nove in drugačne odločbe od tiste, ki je že bila izdana v upravnem postopku in je za stranko lahko ugodnejša ali manj ugodna. (povzeto po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga).

V 260. členu ZUP je določeno, da se obnovi postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (tj. zoper dokončno odločbo v upravnem postopku). Iz te odločbe izhajata dve lastnosti postopka, ki sta vezani na odločbo in morata biti podani, da se postopek lahko obnovi:

1. postopek mora biti končan z odločbo,

2. odločba mora biti dokončna, kar pomeni, da zoper njo ni rednega pravnega sredstva.

Obnova postopka je uvedena, ko je izdan sklep o dovolitvi obnove postopka (prvi odstavek 268. člena ZUP) oziroma sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek 268. člena ZUP) (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 701)

Obseg, v katerem se bo obnovil prejšnji postopek, se določi v vsakem konkretnem primeru posebej in je predvsem odvisen od okoliščin, ki so razlog za obnovo postopka ter od faze postopka, na katero se obnovitveni razlog nanaša (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 704). Glede na okoliščine posameznega primera lahko pride do ponovitve celotnega prejšnjega postopka ali pa le do ponovitve posameznih dejanj prejšnjega ugotovitvenega postopka.

Za vsako posamezno upravno zadevo se praviloma vodi samostojen postopek. Zaradi načela ekonomičnosti postopka in učinkovitosti upravnega odločanja pa 130. člen ZUP omogoča, da pristojni organ s posebnim sklepom odloči, da bo za več upravnih zadev oziroma za več različnih zahtevkov vodil en sam postopek ter izdal eno samo odločbo (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 33). Združitev več zadev v en postopek je pogojena s tem, da se združene zadeve nanašajo na isto pravno podlago, isto ali podobno dejansko stanje ter dejstvo, da po združitvi zadev organ, ki vodi postopek ostane stvarno pristojen za odločanje o vseh zadevah. V primeru združevanja zadev v eno, organ izda tudi eno odločbo, s katero odloči o vseh združenih zadevah. Po naravi stvari organ praviloma združuje zadeve v en postopek, ko odloča o zadevah na prvi stopnji, toda ob izpolnitvi prej omenjenih kriterijev ni videti ovire, da do združitve zadev ne bi prišlo v postopku s pravnimi sredstvi. Glede na vprašanje združitve postopkov, o katerih se je odločalo o obveznosti v dveh koledarskih letih, je treba ugotoviti zlasti, ali gre za isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. Če bi bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka v več zadevah, bi organ s sklepom moral odločiti o združitvi zadev in nato o njihovi obnovi.

Sklep o obnovi postopka, pri izdaji katerega je bilo spregledano, da odločba ni dokončna, ker o pritožbi še ni bilo odločeno, je nezakonit. V skladu z 271. členom ZUP je zoper sklep o obnovi postopka dovoljena pritožba; v takem primeru sklep lahko odpravi že prvostopenjski organ v okviru odločanja o pritožbi na prvi stopnji, ali pa drugostopenjski organ. Ob tem je treba upoštevati, da določene področne ureditve ne dopuščajo pritožbe zoper sklep o obnovi postopka, kot na primer šesti odstavek 89. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). V takem primeru, kljub očitni napaki organa, sklep o obnovi postopka vseeno pravno učinkuje in predstavlja začetek obnove postopka. Zaradi nedovoljenosti pritožbe, ga ni dovoljeno izpodbijati s pritožbo, zaradi procesne narave pa vanj ni dovoljeno posegati niti z izrednimi pravnimi sredstvi, s katerimi se lahko izpodbijajo le meritorni upravni akti. Zato bi v takem primeru organ moral izdati odločbo v obnovljenem postopku in ugotoviti, da izpodbijana odločba ostane v veljavi, pri čemer bi bil nosilni razlog v tem, da za obnovo postopka niso izpolnjeni pogoji, konkretno, da izpodbijana odločba ni dokončna. Izdaja odločbe je izraz posebne ureditve obnove postopka po ZUP, ki ne glede na začetek postopka obnove (na zahtevo ali po uradni dolžnosti), ne predvideva ustavitve postopka, na primer začetega po uradni dolžnosti, če ni pogojev za naložitev obveznosti oziroma nadaljevanje postopka, kot to velja v postopku na prvi stopnji (prim. četrti odstavek 135. člena ZUP).

Sklep o ustavitvi postopka ni odločba v smislu ZUP, saj se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Zato zoper sklep o ustavitvi ni dovoljena obnova (260. člen ZUP) (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 62).