Prvostopenjski organ je izdal odločbo prve stopnje in po pritožbi stranke, v kateri zelo dobro argumentira svoje stališče, ugotovil svojo napako. Ali je potrebno predati pritožbo v reševanje drugostopenjskemu organu ali se lahko nadomesti to odločbo z novo (npr. v postopku izdaje vozniškega dovoljenja)?

Kako mora ravnati drugostopenjski organ pred izdajo odločbe o pritožbi zoper odločbo prve stopnje, da ustrezno seznani stranke glede načela zaslišanja stranke; ali mora pri seznanjanju z dejstvi in okoliščinami pri tem že obrazložiti predvideno odločitev in stranke poučiti, da lahko skladno z 9. členom ZUP podajo svoje pripombe?

Če organ, ki je izdal odločbo, spozna, da je pritožba utemeljena, hkrati pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, reši zadevo drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo (nadomestna odločba), ki se s pritožbo izpodbija. Pritožbi lahko ugodi že prvostopenjski organ (če spozna svojo napako) in je v takem primeru ne odstopi drugi stopnji, kar bi postopek in uveljavitev pravic strank po nepotrebnem zavleklo. Gre za izraz načel varstva pravic strank in ekonomičnosti postopka (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 250, glej tudi primer Izdaja nadomestne odločbe po pritožbi, če nezakonit sklep o zavrženju). 

Glede učinkov nadomestne odločbe velja, da ta odločba prejšnjo nadomešča v celoti z učinkom za nazaj (ex tunc). Prejšnja odločba torej od izdaje in vročitve nadomestne odločbe ne velja več. Teh učinkov v izreku ni treba posebej navajati. Organ prve stopnje izda nadomestno odločbo na podlagi 242., 243., ali 244. člena ZUP – odvisno od okoliščin primera. Pogoji, da lahko organ izda nadomestno odločbo, so kumulativno torej naslednji: (i) pritožba je dovoljena in vložena pravočasno ter po upravičeni osebi, (ii) vsebinsko je utemeljena, kot izhaja iz materialnopravnih predpisov oz. v sklopu odločanja po prostem preudarku. Pritožba bo v takem primeru upravičena oziroma utemeljena le zaradi nepravilne rešitve pravnega vprašanja, torej nepravilne uporabe materialnega predpisa ali pa zato, ker pri izdaji odločbe ni bil pravno uporabljen prosti preudarek. Izdaja nadomestne odločbe pa ni dolžnost prvostopenjskega organa, temveč zgolj možnost oziroma zakonom dano pooblastilo. Organ lahko svojo odločbo nadomesti le ob vložitvi pritožbe in v mejah pritožbenega zahtevka. Nadomestna odločba je lahko za pritožnika tudi vsebinsko neugodna (glej Knez v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 583 in 584, glej tudi primera Izdaja odločbe v pritožbenem postopku v breme pritožniku in Izdaje neugodne nadomestne odločbe ob utemeljenem pritožbenem razlogu).

Izrek nove odločbe, ki ga bo izdal prvostopenjski organ, mora vsebovati dva dela, da se ne le prepreči protispisnost, temveč predvsem zato, da se odloči o prvotno izdani odločbi, in šele nato, v drugem delu, da se odloči o vsebini na novo. Tak vrstni red je smiseln, saj ne kaže najprej na novo odločati o odločbi, dokler ta velja. Tak vrstni red je treba zato upoštevati tudi v izreku oziroma dispozitivu. S tako oblikovanim dispozitivom preprečimo, da bi prvotno izdana odločba ostala v veljavi (prav tam, str. 585).

Če bo stranka zoper to novo odločbo vložila novo pritožbo, pa jo je treba v skladu s četrtim odstavkom 243. člena ZUP takoj odstopiti organu druge stopnje, saj ni dovoljeno izdati nadomestne odločbe v isti zadevi več kot enkrat (prav tam, str. 584).

Načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) pa velja tudi v postopku na drugi stopnji, če se pred drugostopenjskim organom izvaja ugotovitveni postopek in navajajo za odločitev pomembna dejstva. V primerih, ko organ druge stopnje ugotavlja dejstva, ki jih ni ugotovil organ prve stopnje, in izvaja dokaze, ki jih ni izvedel organ na prvi stopnji, je dolžan načelo zaslišanja stranke v polni meri upoštevati tudi drugostopenjski organ. Če je bila odločba izdana brez poprejšnjega posebnega ugotovitvenega postopka, čeprav je bil obvezen, ali če je bila odločba izdana, ne da bi bila stranki dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, čeprav je bilo to obvezno in zahteva stranka v pritožbi, da se ji da ta možnost, mora organ prve stopnje ta postopek izvesti (244. člen ZUP) (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 134).

Načelo zaslišanja tudi v pritožbenem postopku prav tako poudarja sodna praksa, saj velja: če pritožbeni organ sprejme na podlagi novih dokazov drugačen dokazni sklep o dejstvih, kot izhaja iz prvostopenjskega postopka, mora stranki dati možnost, da se o tem izjavi (glej sklep VSRS I Up 1058/2001 z dne 7. 11. 2002).