Ali lahko organ izda ustno odločbo, ki poseže v izdano dovoljenje za neko dejavnost stranki?

Ali lahko v izreku taka odločba določa začasno prepoved ali omejitev dovoljenja?

Upravna odločba je konkreten upravni akt, ki pomeni odločitev o posameznikovi pravici, pravni koristi ali obveznosti. Z odločbo se na temelju splošnega akta (predpisa) sprejeme konkretna odločitev na podlagi obstoječih ali preteklih dejstev glede določene ali vsaj določljive stranke in s ciljem vnaprejšnje ureditve stanja.

Odločba se izda pisno. Izjemoma lahko pristojni organ odloči ustno v primerih, ki jih določata tako ZUP (211. člen ZUP, glej tudi drugi odstavek 210. člena ZUP za nujne ukrepe v javnem interesu po četrti točki prvega odstavka 144. člena ZUP) kot poseben zakon (npr. 174. člen Zakona o letalstvu (ZLet, Ur. l. RS, št. 18/01 in nasl.) ali 312. in 313. člen Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1, Ur. l. RS, št. 93/15 in nasl.) ali 28. in 29. člen Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1, Ur. l. RS , št. 17/21); pri čemer nekateri zakoni tedaj določajo le ustno odločbo, drugi pa lahko tudi začasni, pogojni in trajni odvzem licence (prim. odločbo US RS U-I-65/08-11 z dne 25. 9. 2008, tč. 22)).

Organ, ki ustno odloči, lahko odredi, da se odločba tudi takoj izvrši. Organ, ki je ustno odločil, mora stranki izdati pisno odločbo v osmih dneh od ustne odločitve, razen ko področni zakon to določa drugače (glej tudi primer; več Remic v Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, 2016, komentar k 29. in 30. členu ZIN, da velja pri izdaji ustnih odločb, da je odločba vročena z dnem ustne seznanitve zavezanca, od katere je odvisen nastanek izvršljivosti; drugače pa je z nastankom dokončnosti in pravnomočnosti, ki sta vezana na vročitev pisnega odpravka).

Postopki po uradni dolžnosti (kot je inšpekcijski) so uvedeni zaradi javnega interesa (glej primer), da se npr. vzpostavi zakonito stanje (npr. da se prepove ali omeji izvajanje dejavnosti, če nosilec ne izpolnjuje (več) predpisanih pogojev za varno obratovanje, ki je bilo dovoljeno z dovoljenjem). V skladu s 138. členom ZUP je treba pred izdajo vsake odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Odločitve morajo temeljiti na resničnem dejanskem stanju (glej načelo materialne resnice – 8. člen ZUP), ki mu sledi izvedba načela zaslišanja stranke in izdaja odločbe, s tem pa zaključek postopka. Z odločbo (pisno ali ustno), v primeru, ko se stranki preverja izvajanje dejavnosti in ob odstopih naloži obveznost, ker je bilo v postopku po uradni dolžnosti ugotovljeno, da (nič več) ne izpolnjuje pogojev, določenih z dovoljenjem, pa gre z vidika ZUP (če poseben zakon ne določa drugače) za drugo upravno zadevo, kot je šlo pri izdaji odločbe o pravici (tj. dovoljenju o izvajanju dejavnosti).

Praviloma se odločba izda, ko je popolno ugotovljeno in dokazano dejansko stanje, potrebno za aplikacijo prava na konkretne okoliščine primera, pri čemer mora biti stranki tudi dana možnost udeležbe. Izjema od tega pravila je z namenom varstva pravic strank in javnega interesa (7. člen ZUP) t. i. začasna ali provizorna odločba, s katero se posamezna vprašanja ali razmerja uredijo pred koncem postopka, če je to glede na okoliščine primera neogibno potrebno (več v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 614-615). V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna (prvi odstavek 221. člen ZUP), glej tudi primer).

Ne sme pa se zamenjevati izdaje ustne in začasne odločbe. Na primer, zlasti v inšpekcijskih postopkih, kjer večkrat pride do izdaje ustne odločbe po 211. členu ZUP, se tako postavi vprašanje, ali lahko inšpektor izda, denimo za varstvo življenja ljudi, ustno odločbo npr. o prepovedi dejavnosti, ki bi veljala »do odprave nepravilnosti« ali »do izpolnitve pogojev.«. Toda slednje pomeni določitev začasnosti ukrepa, pri čemer je začasna odločba po 221. členu ZUP ločen institut od ustnega ukrepa. Zato pogoji za izdajo ustne odločbe po ZUP ne pomenijo hkrati podlage za začasnost odločitve. Drugače velja le, če začasnost v takih primerih določa posebni zakon.

O predmetu postopka se odloči v izreku. Izrek odločbe izraža njeno vsebino in je osrednji in najpomembnejši del odločbe - z njim se namreč odloči o pravici oziroma obveznosti stranke v upravni zadevi, ki je predmet postopka. Izrek mora biti popoln in določen, če je treba, se lahko razdeli na več točk. Če se z odločbo naloži kakšno dejanje, se določi v izreku tudi, v katerem roku ga je treba opraviti (213. člen ZUP; glej primer in tudi primer). Ključen v izreku je torej tudi rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok). Opredelitev roka za izpolnitev obveznosti določa stopnjo strogosti ukrepa in s tem materialnopravne obveznosti stranke, čeprav se rok določi po diskreciji, dani uradni osebi po ZUP (glej primer). Izrek odločbe se torej nasploh ne more nanašati na neko neobstoječe ali morebitno dejansko stanje (npr. nedoločno kot prepoved dejavnosti "do uskladitve dejstev s splošnim aktom X"), ampak je neizogibno vezan na obstoječa dejstva v času izdaje odločbe za posamičen in konkreten primer.

Če za začasen ukrep, kljub izpolnitvi pogoje za izdajo ustne odločbe po ZUP, ni podlage v posebnem zakonu, torej velja prepoved ali omejitev dejavnosti trajno. Če bi stranka želela (znova) pridobiti pravico opravljanja dejavnosti, mora podati zaradi ločenosti zadev novo zahtevo, kjer se bo znova preverjalo obstoj pogojev v času izdaje odločbe v dispozitivnem postopku.