Upravni organ je v postopku po uradni dolžnosti (npr. inšpekcijskem) ugotovil, da zavezanec ne spoštuje področnega zakona (npr. ne izvaja ukrepov, predpisanih za obvladovanje področnih rizikov za javno varnost ali javno zdravje). Kako naj se v takem primeru oblikuje dikcija izreka odločbe, saj gre za trajno nalogo, ki jo mora zavezanec izvajati vedno in ves čas svojega delovanja, upoštevajoč 100. člen ZUP, ki določa, da se roki računajo po dnevih, mesecih in letih; kar pomeni, da »ves čas«, »vedno«, »stalna naloga« itd. niso primerni izpolnitveni roki. Ali bi bilo ustrezno, če bi v izrek odločbe navedli, da mora zavezanec pričeti z izvajanjem teh ukrepov najpozneje v roku npr. enega meseca od vročitve odločbe, pri čemer naj bi se razumelo, da mora po tem, ko je z izvajanjem ukrepov pričel, z njimi tudi nadaljevati?

Odločba kot forma akta, s katerim se odloči v upravnem postopku z aplikacijo splošnih pravil na konkretni dejanski stan določene stranke, je po svoji naravi konkretni pravni akt. Kadar se v postopku ugotovi, da je treba po veljavnem zakonu stranki naložiti obveznost, čeprav ta pravzaprav pomeni stalno oz. trajno obvezo te stranke (običajno kot nosilcu dejavnosti), je zato treba v izreku opredeliti pogoje za izpolnjevanje obveznosti na konkreten in individualiziran način (tako tudi Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 1. knjiga, str. 438).

Varstvo javne koristi je z zakonitostjo prek zagotovitve spoštovanja veljavnih predpisov temelj upravnih razmerij, kar posebej pride do izraza v koliziji med interesi ali celo pravicami strank in javnim interesom (gl. 6. člen ZUP in zlasti tretji odstavek 7. člena ZUP, več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 40-43). Zato je ukrepanje zoper stranko, ki navedeno krši, poslanstvo in mandat upravnega organa, pristojnega za nadzor. Ta mora zagotoviti sprotno in stalno spoštovanje veljavnih predpisov, kot poudarjeno v postopkih po uradni dolžnosti določata že ZUP (npr. 45. člen ZUP, 125. člen ZUP, 135. člen ZUP itd.) in posebej v inšpekcijskih zadevah Zakon o inšpekcijskem nadzoru(ZIN, Ur. l. št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo in 40/14). Organ mora v okviru svojih pristojnosti zoper zavezanca, če ta v predpisanem roku ne izpolni/juje ukrepov določenih v izdani odločbi (npr. plačilo obveznosti v posamezni upravni zadevi), tako v matičnem upravnem postopku kot po potrebi, začeti s prisilno izvršbo, na način, da izda sklep o izvršbi ali rok za izpolnitev obveznosti določi že neposredno prek izvršilne klavzule v izreku odločbe (290. člen ZUP).

Čeprav področni zakon ne predpisuje določenega ukrepa ob kršitvi s strani zavezanca, mora torej organ izdati t. i. ureditveno odločbo (prim. 32. člen ZIN), kakor tudi konkretizirati strankino obveznost glede na ugotovljene okoliščine primera v določenem času nadzora, in določiti rok za izpolnitev obveznosti, kot izrecno določata tako ZIN kot 213. člen ZUP. Navedeno je pogoj za nastop izvršljivosti (224. člen ZUP) izdane odločbe in s tem zadostitev javnemu interesu v realnem svetu, ne le v pravnih aktih.

Kadar gre za primer iz vprašanja, ko organ za zavezano stranko ugotovi kršitev upravnopravne zakonodaje, ki bi jo v javnem interesu moral zavezanec izvajati ves čas, zato v posamičnem upravnem postopku ni smiselno niti zakonito določati, naj stranka "od sedaj dalje" ali "vedno" izvaja po področnem zakonu dolžne aktivnosti. Predlog, podan v vprašanju, da bi organ določil ukrep, češ naj stranka začne izpolnjevati obveznost, npr. v enem mesecu od vročitve odločbe, je prav tako v nasprotju z zakonitostjo, saj je stranka že ves čas in vsak dan dolžna postopati po veljavnih predpisih. Predlagamo pa, da - seveda upoštevaje naravo konkretne obveznosti - organ v odločbo, s katero stranki naloži ukrep, odredi izvedbo dolžnih aktivnosti za nazaj, a kolikor to po naravi stvari ni mogoče, vsaj popravo dejanja, da ni (nadaljnjih) posledic za javni interes, ali vsaj izpolnjuje obveznosti od zdaj naprej, a s časovno konkretizacijo. Pri tem je več možnosti, naj navedemo nekaj primerov, ko se stranki odredi, naj npr.:

*ribogojnica dopolni manjkajoče evidence od 1. 1. do 30. 9. leta X v 15 dneh od vročitve odločbe;
*kmet izkoplje na črno zaklano in v gozdu zakopano žival ter jo odda v ustrezno klavnico v 3 dneh od vročitve odločbe;
*bolnišnica sestavi program za tekoče leto X in izvaja ukrepe za preprečitev nastanka in širjenja nalezljivih bolezni, o čemer naj v 30 dneh od vročitve odločbe predloži dokazilo;
*radio kot javni medij naj od 1. 1. do 31. 12. 2014 zagotovi vsaj 50 % deleža glasbe v slovenskem jeziku, o ukrepih za zagotovitev tega pa naj do 31. 1. leta X predloži plan, kakor tudi nadalje kvartalno poročilo do 5. 4., 5. 7. in 5. 10. leta X itd.
Glede teh ukrepov oz. nepravilnega postopanja organov le v prekrškovnem delu gl. tudi članek Upravno ukrepanje ali le prekrškovne globe pri kršitvah področnih predpisov.

V nadaljevanju posebej opozarjamo, da navedeni ukrepi ne odvežejo niti stranke niti organa nadzora od nadaljnjega oz. trajnega delovanja v skladu s (splošnim) zakonom. To pomeni, da bo upravni organ kljub izvedenemu postopku npr. v oktobru 2013 in naložitvi obveznosti za preteklo, tekoče ali časovno omejeno bodoče obdobje moral opraviti nov nadzor, uvesti in izpeljati nov postopek po izteku tega obdobja oz. roka po konkretni odločbi. Kolikor tedaj stranka (spet) ne bo upoštevala predpisov, se bo izdala nova odločba in po potrebi vodila nova izvršba.

Glede paricijskega roka kaže nadalje opozoriti, da gre za materialni in ne procesni rok (več Jerovšek in Kovač, ibidem, str. 128-134). Določbe 100. člena ZUP in povezanih pa za materialne roke ne veljajo. Zlasti po ZUP ni dovoljeno njihovo podaljševanje, prav tako se računa iztek takega roka na določen dan in se ne prenese v primeru nedelavnika na prvi delavni dan. Opredelitev roka za izpolnitev obveznosti namreč določa stopnjo strogosti ukrepa in s tem materialnopravne obveznosti stranke, čeprav se rok določi po diskreciji, dani uradni osebi po ZUP.