Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Oblika odločitve (sklep in/ali odločba) in zapis izreka - V USKLAJEVANJU
Datum odgovora: 6. 11. 2023
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Organ je prejel zahtevek stranke, pri katerem je bilo ugotovljeno, da del zahtevka ne more biti upravna zadeva. Tako nas zanima, kakšen je pravilen način zapisa odločitve. V konkretnem primeru gre sicer za posebnost po področnem zakonu, Zakonu o kmetijskih zemljiščih, skladno s katerim upravna enota v upravnem postopku odloča o odobritvi pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči, ne pa tudi stavbnimi. Kljub temu sme prodajalec skupaj prodajati tako kmetijska kot stavbna (kot enovit pravni posel), nastane pa težava, kako v takem primeru spisat upravni akt. Nekatere UE izdajo en akt in napišejo najprej odločba (odločijo o kmetijskih zemljiščih), nato pa še sklep. Nekatere UE pa kar v drugem odstavku odločbe napišejo, da ne odločajo v delu, ki se tiče stavbnih zemljišč; spet druge pa v drugi točke izreka odločbe zavržejo vlogo v delu, za katero pravni postopek ni predpisan (stavbna zemljišča). Kaj je torej pravilno?
Odgovor:
Upravni organi so dolžni o vsakem zahtevku stranke odločiti. Vsebina in oblika odločitve vsekakor variira glede na predmet upravnega postopka kot tudi morebitne posebnosti po posebnih predpisih. Kljub navedenemu je splošna oblika odločitev, ki jih predpisuje ZUP, odločba (kadar gre za vsebinsko odločitev) ali sklep (kadar gre za procesno odločitev).
Glavni del obeh aktov je izrek. V izreku odločbe se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. ZUP v 213. členu določa obvezne in neobvezne sestavine izreka (slednje so lahko po področnih predpisih celo obvezne; običajno pa med te štejemo določitev pogojev ali nalogov glede priznane pravice ali naložene obveznosti, določitev izpolnitvenega ali paricijskega roka, v katerem je potrebno izpolniti obveznost in klavzula o nesuspenzivnem učinku vložene pritožbe). Izrek praviloma pišemo v več točkah, da se omogoči nastop delne dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Izrek mora biti jasen, kratek in določen (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 223–224).
Vsaka (pisna) odločba, ki je izdana v upravnem postopku, mora biti posebej označena kot taka, da se lahko že na zunaj vidi, da gre za konkreten upravni akt, s katerim je bilo odločeno v zadevi, ki je predmet postopka, ne pa o vprašanjih, ki se tičejo postopka, ali so se pojavila v zvezi z izvedbo postopka. O teh vprašanjih se odloča s sklepom (glej v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 328). Za razliko od odločbe se torej s sklepom, ki je sicer tudi posamičen pravni akt, urejajo formalna razmerja v upravnem postopku, zaradi česar s sklepom ni mogoče odločiti v upravni zadevi, ki je glavno vprašanje oziroma predmet postopka. Tako se odločba in sklep razlikujeta že po vsebini oziroma predmetu odločanja (več na povezavi).
V primeru, ko upravni organ prejme zahtevek stranke, za katerega se izkaže, da ne gre za upravno zadevo (kar lahko ugotoviti že tekom formalnega preizkusa vloge ali pa kadarkoli med postopkom), takega zahtevka ne sme presojati po vsebini, temveč ga mora s sklepom zavreči. Takšno postopanje od njega terja prvi odstavek 129. člena ZUP v povezavi s prvo točko te določbe. Za upravno zadevo, ki jo sicer definira 2. člena ZUP, gre namreč takrat, ko so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) o zahtevku stranke oziroma predmetu postopka se odloča; (ii) predmet odločitve je priznanje ali zavrnitev pravice ali pravne koristi ali naložitev obveznosti ali ugotovitev pravice, pravne koristi ali obveznosti; (iii) odloča se v posamični zadevi (z znanim ali vsaj individualno določljivim naslovnikom); (iv) gre za pravico, pravno korist ali obveznost, kot jo opredeljuje materialno upravno pravo; (v) pri odločanju se presoja (morebitna) kolizija med javno koristjo in interesi strank/e v postopku (več Kovač v Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 63).
Po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. l. RS, št. 71/11) upravni organ odloča o pravici oz. pravni koristi stranke, t.j. o odobritvi pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo. Iz celotna zakona, izrecno pa še iz 17. člena ZKZ izhaja, da stavbna zemljišča niso predmet urejanja po tem zakonu (pa tudi sicer je pravni promet z njimi prepuščen pogodbeni svobodi oz. prostemu urejanju obligacijskih razmerij). Skladno s tem je jasno, da ZKZ (pa tudi drugi predpisi s področja upravnega prava) ne urejajo pravnega prometa s stavbnimi zemljišči in tako tudi ne dajejo upravnemu organu nikakršnih pooblastil za odločanje o dovolitvi oziroma odobritvi takšnih pravnih poslov. To vsekakor kaže na dejstvo, da odločanje o pravnem prometu s stavbnimi zemljišči ni upravna zadeva. Ne glede na navedeno pa sme prodajalec hkrati ponuditi v prodajo (kot celoto / paket) tako kmetijska kot stavbna zemljišča (sodba UPRS I U 2351/2018-20 z dne 29. 10. 2019 idr.).
Upoštevaje navedeno bo moral upravni organ v opisanem primeru izdati akt, ki bo hkrati sklep in odločba. S sklepom bo najprej zavrgel zahtevek v delu, ki se nanaša na stavbna zemljišča, sklicujoč se na 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP; v odločbi pa bo po vsebini odločil o zahtevku za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči oziroma gozdom (ali mu bo ugodil, ali pa bi ga bo zavrnil). Iz izreka odločbe mora jasno izhajati, da je upravni organ odločal o odobritvi pravnega posla le v obsegu, ki se nanaša na kmetijsko zemljišče oziroma gozd, (glej sodbo UPRS I U 1913/2017-19 z dne 29. 11. 2018). Način zapisa takega akta in posebnosti sestavnih delov si lahko ogledate na povezavi).
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.