Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi

Zadeva: Pravica/obveznost vsebinskega odločanja drugostopenjskega organao pritožbi - V USKLAJEVANJU

Datum odgovora: 20. 3. 2024
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek

Vprašanje:

Stanka v postopku se je pritožila na odločbo prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ je pritožbi ugodil, zato je bila zadeva dodeljena v ponovno presojo prvostopenjskemu organu. Ta svojega stališča ni spremenil – izdana je bila enaka odločba. Kdaj mora 2. stopenjski organ odločiti o zadevi in ne zgolj vračati na prvo stopnjo?

Odgovor:

V kolikor z zakonom ni določeno drugače, ima stranka zoper odločbo prve stopnje pravico do pritožbe. V pritožbi mora biti navedena odločba, ki se izpodbija, in pri tem označen organ, ki jo je izdal, ter njena številka in datum. Pritožnik mora v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo (238. člen ZUP; Knez, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 568). Organ prve stopnje mora ob prejemu pritožbe preizkusiti, ali je le-ta dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če prvostopenjski organ ugotovi, da je prejel dovoljeno in pravočasno pritožbo, ki jo je vložila upravičena oseba, vendar ne sprejme nove odločitve, mora pritožbo brez odlašanja posredovati pristojnemu drugostopenjskemu organu v roku 15 dni od prejema pritožbe ali po poteku roka za sprejem nove odločbe. (Postopanje prvostopenjskega organa bolj podrobno na primeru: Pristojnost in postopanje prvostopenjskega organa v pritožbenem postopku). 246. člen ZUP določa, da mora drugostopenjski organ opraviti preizkus odločbe. Presoditi mora torej, ali izpolnjuje predpostavke za pritožbo. V kolikor organ pritožbe ne zavrže, jo mora vzeti v reševanje (drugi odstavek 246. člena ZUP in Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 596). Organ se mora opredeliti do vseh pritožbenih navedb ter hkrati po uradni dolžnosti preizkusiti, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali je v skladu z materialnim zakonom. Če je pritožba utemeljena, ima organ druge stopnje pri obravnavi možnost, da odločbo v celoti ali deloma odpravi (251. člen ZUP), ali jo spremeni – torej jo odpravi in sam odloči o zadevi (252. člen ZUP).

Novela ZUP s spremembo pooblastil pritožbenega organa, kaže na premik v smeri zagotavljanja načela ekonomičnosti, večje učinkovitosti in dokončnosti upravnega postopka na drugi stopnji. V praksi to pomeni, da so možnosti, da se (sporna) odločba vrne v reševanje prvostopenjskemu organu vedno manjše, vedno večji pa je poudarek vsebinski presoji in odpravi pomanjkljivosti neposredno pred pritožbenim organom (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 607).

Organ druge stopnje lahko pritožbo zavrne, odločbo v celoti oziroma deloma odpravi ali jo spremeni, ali jo izreče za nično (246. člen ZUP). V primeru, ko organ na drugi stopnji ugotovi, da je zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti bolj smiselno zadevo vrniti v ponovno reševanje organu na prvi stopnji, lahko razveljavi odločbo nižjega organa s svojo odločbo, ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu, da jo ponovno obravnava. Ker lahko to samo po sebi podaljša upravni postopek (prva stopnja bo izdala odločbo, na katero se lahko stranka ponovno pritoži), je tako postopanje dovoljeno le izjemoma (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 609). Razloge za tako odločitev mora organ 2. stopnje navesti v svoji odločbi, pri tem pa mora upoštevati razmerje med vidiki načela ekonomičnosti, varstva pravic strank in odločanja v razumnem roku (6. člen EKČP, 7. in 14. člen ZUP ). V tem primeru pa ne gre več za popolno samostojnost organa prve stopnje, saj je pri ponovnem odločanju vezan na stališče pritožbenega organa o potrebnih spremembah oziroma dopolnitvah odločbe (tretji odstavek 251. člena ZUP) (glej primer: Samostojnost organa prve stopnje pri ponovnem odločanju v isti zadevi zaradi odprave odločbe v pritožbenem postopku).

Zaradi zagotavljanja učinkovitosti odločanja, četrti odstavek 251. člena ZUP navaja, da v kolikor organ prve stopnje ob ponovnem odločanju ne upošteva določil organa druge stopnje o dopolnitvah in spremembah končne odločitve, mora organ druge stopnje zadevo rešiti sam. Zakon na ta način omejuje ponovno vračanje zadeve na prvo stopnjo. V tem primeru lahko zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti in hitrosti postopka naloži organu prve stopnje, da opravi določena procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke, pri čemer uporablja posebno obliko pravne pomoči, hkrati pa zadrži pristojnost odločanja o zadevi (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610). Glej tudi Sodbo UPRS II U 295/2014.

Vendar pa ZUP drugostopenjskemu organu ne nalaga izključne obveznosti vsebinskega odločanja, vendar se za to odloči organ druge stopnje sam, na podlagi procesne diskrecije iz tretjega odstavka 251. člena ZUP, po katerem mora organ sam presoditi, kaj bi bilo v tem primeru bolje za stranko, da se zadeva čimprej konča (7. člen ZUP). Stranka se sama sicer ne more odločiti, da je z morebitnim ponovnim odločanjem na upravnem organu nezadovoljna, lahko pa sproži upravni spor, če o zadevi po treh letih od začetka postopka še ni bilo odločeno (Kerševan, Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 610).

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...