Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Postopanje prvostopenjskega organa v ponovnem postopku (po uradni dolžnosti) glede odprave predhodne odločbe in potencialne ustavitve
Datum odgovora: 16. 9. 2013, pregled 11. 12. 2022
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
V inšpekcijski zadevi je organ druge stopnje odpravil prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnil v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. V skladu z napotilom iz drugostopenjske odločbe je bilo v ponovnem postopku pridobljeno mnenje določenega organa. Ali se v ponovnem postopku lahko izda odločba, s katero se bo pritožbi ugodilo in prvotna odločba odpravila (prva točka) ter postopek ustavil (druga točka), če gre za postopek po uradni dolžnosti? Ali je ustavitev dopustna, če je zavezanec pomanjkljivosti odpravil pred izdajo (nove) odločbe?
Odgovor:
Drugostopenjski ali pritožbeni organ sme le izjemoma upravno zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu. Če v pritožbenem postopku ugotovi, da je prvostopenjski organ napačno ali nepopolno ugotovil dejansko stanje, napačno uporabil materialno pravo ali storili bistvene kršitve določb upravnega postopka (237. člen ZUP), mora poizkušati sam odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in presoditi, v kolikšni meri vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Takšno postopanje spodbuja načelo ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP), saj stranka oziroma pritožnik tako hitreje pride do dokončne odločitve. Zakonita vrnitev v ponovno odločanje je pogojena s presojo, da bi prvostopenjski organ lažje in hitreje odpravil ugotovljene pomanjkljivosti glede konkretnega dejanskega stanja in nekaterih bistvenih kršitev pravil postopka, kot bi to storil pritožbeni organ (napačna uporaba materialnega prava zato ni dopusten razlog za vrnitev v ponovno odločanje, ker ni razloga, da pravilne odločitve ne bi sprejel že drugostopenjski organ, saj ni povezana z dodatnimi procesnimi dejanji). Vrnitev v ponovno odločanje s strani drugostopenjskega organa na prvo stopnjo ni mogoča brez hkratne odločitve o odpravi izpodbijane odločbe, saj prvostopenjski organ sicer sploh ne bi mogel odločati o zadevi, o kateri je že odločeno. Zato je vsaka vrnitev v ponovno odločanje nujno vezana na istočasno odpravo.
O razmerju med drugo in prvostopenjskim organom v pritožbenem postopku glej npr. tudi naslednje primere: Samostojnost organa prve stopnje pri ponovnem odločanju v isti zadevi zaradi odprave odločbe v pritožbenem postopku, Postopanje prvostopenjskega organa po pritožbi, če materialni predpis ne velja več, Pristojnost in postopanje prvostopenjskega organa v pritožbenem postopku)
Če bi izrek drugostopenjske odločbe upravno zadevo le vračal v ponovno odločanje, ne pa tudi odpravljal, bi to onemogočalo kakršnokoli nadaljnje ravnanje prvostopenjskega organa, zato bi pritožbeni organ moral izdati dopolnilno odločbo, s katero bi saniral svojo predhodno napako. Prvostopenjski organ ga je na to dolžan čim prej opozoriti. Zaradi navedenega se prvostopenjski organ pri zakonitem ponovnem odločanju niti teoretično ne more ukvarjati z dilemo, ali bo zaradi dopolnitve postopka predhodno odločbo odpravil. Svojo (prvostopenjsko odločbo) lahko odpravi v okviru pritožbenega postopka le, če pri preizkusu pritožbe, preden jo z vso dokumentacijo pošlje na drugo stopnjo, ugotovi, da je utemeljena in posledično izdan nadomestno odločbo (gl. 242. člen do 244. člen ZUP). Tu gre za sicer za poseg v temeljno vprašanje stvarne pristojnosti, ki pomeni osnovo (formalne) zakonitosti, prav tako pa se prek zadevnih pravil izraža zaupanje v že izdane odločbe oziroma njihov poseg po izdaji le iz zakonsko določenih razlogov in po ustreznem postopku (več o tem gl. npr. v komentarju ZUP, Jerovšek et al. ali Breznik et al., k 224. in 225. členu ZUP), ki vključuje pristojen organ za odpravo odločbe.
Vendar v obravnavanem primeru ne gre za takšno procesno situacijo, saj je pritožbeni organ že odločil o zakonitosti prvostopenjske odločbe. Kot omenjeno, bi moral drugostopenjski organ, ki zadevo vrne v ponovno odločanje, odločbo hkrati odpraviti, kar pomeni, da v času ponovnega odločanja prvostopenjskega organa ni v veljavi nobene meritorne odločitve o predmetu postopka. Zato je tedaj obveznost organa prve stopnje, da v ponovnem prvostopenjskem postopku odloči o pravici ali obveznosti, ki je predmet postopka, pri čemer seveda sledi napotilom pritožbenega organa o dopolnitvi ugotovitvenega postopka in razčiščenju dejanskega stanja. Tehnično (ne nujno vsebinsko!) je zato odločitev enaka kot predhodna, saj temelji na predpostavki, da ni v veljavi nobene odločbe, ki bi se nanašala na isti predmet.
V postopkih na zahtevo se odločba o pravici, izdana v ponovnem prvostopenjskem postopku, poenostavljeno lahko glasi le na način, da se zahtevi ugodi in prizna pravica oziroma nasprotno, da se zahteva za priznanje pravice zavrne.
V postopkih, začetih po uradni dolžnosti, pa se lahko ponovno naloži obveznost, ali pa se postopek ustavi (135. člen ZUP), če je organ ugotovil, da ni (več) razloga za naložitev obveznosti, ker stranka ravna v skladu s predpisi, tudi svoje ravnanje uskladila s predpisi šele pred koncem (novega) postopka oziroma izdajo (novega) prvostopenjskega akta. Odločitev mora tudi v ponovljenem postopku upoštevati dejansko stanje ob izdaji odločbe (nove, saj je prejšnja odpravljena), ker le s tem sledi potrebnemu varstvu javnega interesa na način, kot ga zasledujejo postopki, ki se začno in tečejo po uradni dolžnosti (zlasti, inšpekcijski, gl. zakon o inšpekcijskem nadzoru).
Sklepno lahko ugotovimo, da mora prvostopenjski organ v zadevnem primeru ponovno odločiti o predmetu postopka, kar pomeni naložiti konkretno obveznost (z odločbo) ali postopek ustaviti (s sklepom), ne more pa se spuščati v presojo zakonitosti svoje predhodne odločbe, ki jo je oziroma bi jo moral (sicer ga je na to treba opozoriti) odpraviti drugostopenjski organ.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.