Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Postavitev skrbnika za poseben primer mrtvemu
Datum odgovora: 15. 6. 2014, pregled 3. 1. 2023, dopolnitev 29. 1. 2024
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Upravni organ je prejel pobudo za postavitev skrbnika za poseben primer osebi neznanega bivališča. Gre za začetek postopka po uradni dolžnosti, v skladu z 127. členom ZUP, se je postopek po uradni dolžnosti tudi začel. Na podlagi pridobljenih podatkov pa je bilo ugotovljeno, da je ta oseba že dolgo mrtva. Pojavlja se dilema: kakšen akt naj se izda? Posamezna dejanja upravnega postopka so že opravljena, torej je začet upravni postopek po uradni dolžnosti. Da oseba ne živi, je bilo ugotovljeno šele med postopkom – temeljna procesna predpostavka torej ni (niti prej bila) izpolnjena.
Upravni organ vodi upravni postopek (npr. postopek ugotavljanja stalnega prebivališča) za stranko, ki se je odselila v tujino, vendar v Sloveniji odjave ni uredila. Po navedbah, naj bi oseba že umrla, vendar je v matičnem registru še zmeraj vodena kot živa (saj ni bil urejen naknadni vpis smrti). Kako torej nadaljevati postopek v primeru, ko naj bi bila stranka domnevno mrtva, vendar njena smrt ni zabeležena v matičnem registru?
Odgovor:
Stranka v upravnem postopku je lahko fizična ali pravna oseba (zasebnega ali javnega prava), ki je nosilec pravic in obveznosti ter kumulativno izpolnjuje predpostavke glede pravne sposobnosti in stvarne oziroma procesne legitimacije. Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, oseba ne more biti stranka (druga točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Kršitev teh pravil po drugem odstavku 237. člena ZUP pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Brez stranke pa ni postopka. 49. člen ZUP nalaga organu dolžnost, da pazi na navedeno ne le ob uvedbi, ampak tekom celega postopka in ves čas pazi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v postopku.
Obstoj stranke je ključen za samo uvedbo postopka - ta se ni mogel začeti, če stranka ne živi (več) oz. se ne more nadaljevati, če stranka umre med postopkom, vsaj ne neposredno s to osebo.
V konkretnem primeru gre za izgubo temeljne pravne sposobnosti, ki jo fizična oseba izgubi s smrtjo. Prvi odstavek 50. člena ZUP opredeljuje ravnanje, če stranka tekom postopka umre; kadar gre za pravice, pravne koristi in obveznosti, ki lahko preidejo na pravne naslednike, se postopek ne ustavi, pač pa se nadaljuje (Jerovšek idr., Komentar k ZUP, 2004, str. 204).
Vendar je pri tem treba navesti, da je za primere mrtvih oseb, kjer so njihove pravice oz. obveznosti prenašajo na pravne naslednike, določen poseben postopek po Družinskem zakoniku (DZ, Ul. l. RS, 15/17 in novele). Ta postopek lahko teče na predlog oz. po uradni dolžnosti. DZ tako določa dve možni podlagi oz. položaja, kdaj se skrbnika za poseben primer postavi. Skrbnik za posebni primer se v skladu z 267. členom DZ postavi za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Če povzamemo, v danem primeru bi šlo lahko za dva položaja:
Prvič, kolikor gre le za zastopstvo konkretne osebe, ki je mrtva, ne moremo reči, da se je postopek že začel samo zato, ker so se pač opravljale poizvedbe o tej osebi. Uvedba postopka po ZUP namreč predpostavlja najprej razjasnitev obstoja procesnih predpostavk - analogno kot po 129. členu ZUP tudi v postopkih po uradni dolžnosti (ki se uvedejo, kot določa 127. člen ZUP, s prvim dejanjem v razmerju do (znane in obstoječe) stranke). V takem primeru se torej postopek sploh ne uvede. Organ le naredi v spisu uradni zaznamek, da je bila ugotovljena smrt stranke, zato se postopka postavitve skrbnika mrtvemu ne začenja. Sicer pa se na splošno v postopku po uradni dolžnosti res ne da zavreči pobude za začetek postopka po uradni dolžnosti, to velja po 129. členu ZUP le za zahtevke, a analogno tem določbam se postopek ustavi s sklepom, če bi procesne predpostavke obstajale v začetku postopka, ne pa več cel postopek.
Drugič: če pa je skrbnika treba postaviti glede na dano pobudo npr. kot nosilca neznanega premoženja, se ta postavi, torej postopek uvede in vodi dalje in dokonča.
Organ naj torej postopa, upoštevaje kontekst zadeve - ali gre za postavitev skrbnika mrtvi osebi ali tej kot legitimirani za pravice oz. obveznosti, ki so prenosljive na dediče.
Uradna oseba, ki vodi upravni postopek (npr. ugotavljanje stalnega prebivališča), mora v skladu s 8. členom ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje. To pomeni vsa dejstva in okoliščine, ki so bistvena in odločilna za zakonito in pravilno odločbo (138. člen ZUP). Dejstva in okoliščine, ki so za odločitev upoštevna, določajo materialni predpisi, v konkretnem primeru Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Ur. l. RS, št. 52/16 in nasl.).
V postopku ugotavljanja stalnega prebivališča, se je pojavilo vprašanje smrti stranke. Kot navedeno zgoraj, je obstoj stranke ključen za samo uvedbo postopka, vendar v konkretnem primeru iz uradnih evidenc (matičnega registra) izhaja, da vprašanje smrti še ni rešeno v (matičnem) postopku, ki ga ureja Zakon o matičnem registru (ZMatR, Ur. l. RS, št. 11/11 in nasl.) in mora zato uradna oseba ugotoviti dejansko stanje v postopku (obstoj stranke). To lahko stori s pomočjo instituta predhodnega vprašanja, ki ga urejajo 147. člen ZUP in naslednji. Predhodno vprašanje kot samostojno pravno vprašanje se namreč lahko uporabi pred izdajo odločbe o upravni zadevi, če organ naleti na vprašanje, ki je samostojna pravna celota in spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, brez njegove rešitve pa ne more odločiti, ker je to vprašanje sestavni del dejanskega stanja v konkretni upravni zadevi (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2017, str. 257 in primer Verjetnost izkazanosti pogojev kot predhodno vprašanje?). Da organ lahko uporabi institut predhodnega vprašanja mora biti kumulativno izpolnjeno več elementov, odsotnost enega od teh pa pomeni, da ne gre za predhodno vprašanje. In sicer prvič, mora biti vprašanje v okviru matičnega organa, ki naleti na dilemo, dejansko vprašanje, toda v okviru pristojnosti za predhodno vprašanje pristojnega organa gre za pravno vprašanje; drugič, mora biti samostojna pravna celota, ki je lahko predmet drugega postopka; tretjič, predhodno vprašanje pomeni odločitev v posamični zadevi, ne pa razlago predpisa na podlagi katerega se odloča oziroma presoje njegove zakonitosti; četrtič, samostojno in posamično pravno vprašanje mora spadati v pristojnost drugega organa, kot je ta, ki postopek sicer vodi (za več glej v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 135-138 in Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2017, str. 257).
Organ, ki v upravnem postopku naleti na predhodno vprašanje, lahko le-to obravnava in reši sam, lahko pa postopek s sklepom prekine (153. člen ZUP v zvezi s 147. členom ZUP) in počaka z odločitvijo, dokler predhodnega vprašanja ne reši drug pristojen organ oz. dokler ne postane odločba drugega pristojnega organa o rešitvi predhodnega vprašanja dokončna ali pravnomočna (152. člen ZUP). Reševanje predhodnega vprašanja s strani drugega pristojnega organa ima lahko za posledico zavlačevanje upravnega postopka in zato njegova uporaba pri vseh upravnih zadevah ni smotrna (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2017, str. 260-261 in primer Breme obvestila o rešitvi predhodnega vprašanja).
Predhodno vprašanje mora v obravnavanem primeru praviloma reševati drug pristojen organ, saj gre za vprašanje smrti stranke, ki jo je treba dognati v ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe o glavni stvari. Vendar je potrebno na tem mestu izpostaviti, da je lahko za predhodno vprašanje pristojen tudi drug oddelek oziroma notranje-organizacijska enota istega organa ob različni funkcionalni pristojnosti v sicer isti instituciji (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 137-138), kot v obravnavanem primeru na primer: upravna enota, ki znotraj enega oddelka vodi postopek ugotavljanja stalnega prebivališča in znotraj drugega oddelka vodi postopke vezane na matični register.
Glede na prej navedeno ima organ na voljo dve možnosti izdaje odločbe o predhodnem vprašanju in posledično odločitvi o glavni zadevi. Prva izmed možnosti je, da se predhodno vprašanje reši v istem organu, pri čemer ni bistveno ali gre za isto ali drugo notranjo organizacijsko enoto, takšna rešitev pa se vključi v obrazložitev odločbe (150. člen ZUP). V tem primeru se postopek ne prekine. Druga možnost je, da izda dve odločbi, najprej odločbo o predhodnem vprašanju kot glavni zadevi, z matičnim upravnim postopkom pa počaka do dokončnosti in izvršljivosti prve odločbe. Najboljša možnost z vidika načela ekonomičnosti postopka je ta, da organ izda eno odločba, ki v izreku vsebuje dve odločitvi, tj. o glavni zadevi matičnega postopka in o rešitvi predhodnega vprašanja (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 138).
Če se med postopkom ugotovi, da je stranka umrla (npr. na podlagi javne listine, tj. izpiska iz matičnega registra/predhodnega vprašanja) to pomeni, da stranki (po samem zakonu) preneha prijava stalnega prebivališča po prvem odstavku 8. člena ZPPreb-1. Uradna oseba zato ustavi postopek s sklepom, saj gre v primeru ugotavljanja stalnega prebivališča za predmet postopka, ki ni dedljiv oziroma je vezan samo na stranko, ki pa ne obstaja več. Na podlagi tega uradna oseba ravna v skladu s četrtim odstavkom 50. člena ZUP, in sicer sklep o ustavitvi postopka zaradi smrti stranke objavi na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.