Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Dolžnost organa glede seznanitve stranke, če je bilo o zahtevku že odločeno
Datum odgovora: 25. 6. 2012, pregled 25. 11. 2022
Status uporabnika: stranka v upravnem postopku
Vprašanje:
Stranka je v skladu s področno zakonodajo vložila zahtevo za odmero denarne obveznosti, o čemer je bila glede na dejansko stanje izdana odločba o obveznosti (tj. o odmeri, npr. komunalnega prispevka). Vendar stranka obveznosti ni izpolnila, ker so nastopile okoliščine, zaradi katerih izpolnitev ni bila več relevantna, saj je bilo plačilo denarne obveznosti povezano s pridobitvijo druge pravice (npr. gradbenega dovoljenja), za katero pa ni bila več zainteresirana. Tako možnost tudi izrecno dopuščajo področni predpisi. Organ, ki je odmeril obveznost (tu občinska uprava), je bil o tem obveščen. Vendar se je stranka po preteku določenega časa ponovno odločila, da želi odmero iste obveznosti, ker želi pridobiti tudi pravico, ki je vezana na predhodno izpolnitev obveznosti (isti objekt). A organ je zahtevo za odmero zavrgel z utemeljitvijo, da je o zahtevku že izdana odločba, ki je še vedno veljavna. Ali bi organ stranka moral opozoriti na veljavnost odločbe pred vložitvijo zahteve in je s tako opustitvijo kršil ZUP (načelo varstva pravic strank) in ali lahko stranka kljub temu zahteva izdajo nove odločbe?
Odgovor:
ZUP v prvem odstavku 129. člena ZUP določa več procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za začetek postopka. V skladu s 4. točko te določbe pogoji za začetek postopka niso izpolnjeni, če je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno in je stranka z odločitvijo pridobila pravico ali pravno koristi oziroma ji je bila naložena obveznost. Ključna je zato ugotovitev, ali se morebitna nova zahteva nanaša na isto pravico ali pravno korist, o kateri je bilo že odločeno. Na to lahko vpliva tudi morebitna sprememba pravnega in/ali dejanskega stanja glede na predhodno izdano odločbo.
V obravnavanem primeru se pravno in dejansko stanje v času od izdaje prve odločbe do vložitve nove zahteve ni spremenilo, zato ni sporno, da je stranka z novo zahtevo uveljavljala zahtevek, o katerem je bilo že odločeno. Ob dejstvu, da prva odločba kljub obvestilu stranke ni bila odpravljena oziroma razveljavljena, kot daje podlago področna zakonodaja (o tem glej tudi primer: Vpliv spremembe materialnega predpisa na veljavnost odločbe in izvršitev dveh odločb v istem) je še vedno veljavna in kot taka odločilno vpliva na postopanje z novim (drugim) istovrstnim zahtevkom. Ker je pravno in dejansko stanje, na katerega se nanaša drug zahtevek identično prvemu, organ o tem ne more ponovno odločati, stranka pa nima na voljo nobenega sredstva, da bi izsilila ponovno odločanje - sploh pa to ne bi bilo smiselno, če je že s prvim zahtevkom pridobila enako upravičenje oziroma obveznost, kot bi ga oziroma jo z drugim (tj. komunalnega prispevka kot pogoja za uveljavljanje nadaljnjega gradbenega dovoljenja).
Procesne in materialne okoliščine upravnega odločanja mora upoštevati organ, vendar tudi stranka, ki uveljavlja pravice ali pravne koristi. Organ opravi formalni preizkus zahteve po (formalni) vložitvi, stranka pa bi se morala še pred tem procesnim dejanjem zavedati okoliščin upravnega odločanja. Različni način vlaganja vlog, po pošti ali neposredno pri organu, vplivajo na postopanje organa. Pri vlaganju vlog po pošti je organ nanje vezan, ne glede na morebitno poznavanje okoliščin konkretnega primera, samo delno drugače je lahko pri neposredni vložitvi vloge pri organu, a ne pri sprejemu zahteve. Organ oziroma njegova uradna oseba ob neposredni vložitvi vloge največkrat iz objektivih razlogov ne more vedeti, ali so procesne predpostavke izpolnjene oziroma nemudoma opraviti preizkus. Ta sledi formalni vložitvi in se praviloma v celoti ne more izvesti ob navzočnosti stranke, saj je treba pregledati tudi obstoječo dokumentacijo in evidence dokumentarnega gradiva.
Vendar ob primerih, ko je vendarle očitno že ob vložitvi, da o zahtevi ni mogoče vsebinsko odločati v smislu priznanja ali zavrnitve materialne pravice, ker je npr. vložena po poteku roka, ali o njej sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, kot če o istem zahtevku še teče postopek ali je bilo o njem že pravnomočno odločeno ipd., bi sicer organ vložnika moral vsaj neformalno seznaniti (o tem zato ne bi bilo treba pisati zapisnika). To posredno izhaja iz temeljnega načela varstva pravic strank in javnih koristi, ki v četrtem odstavku 7. člena ZUP določa obveznost organa, da mora skrbeti, da nevednost strank in drugih udeležencev nista v škodo pravic, ki jih gredo po zakonu, kot tudi iz drugega odstavka istega člena, po katerem mora stranko opozoriti, če glede na izkazano dejansko stanje sodi, da ima podlago za uveljavitev kakšne pravice. Gre namreč za obrnjeno zakonsko dejansko stanje, ko zaradi nevednosti ali neukosti stranke le to opozori, da niso izpolnjeni formalni kriteriji za uveljavitev pravice oziroma uveljavljanje obveznosti (tj. prispevka kot pogoja za dovoljenje). Zapisanemu je treba dodati, da organ navedene usmeritve iz temeljnega načela ne more uporabiti tako, da bi stranki na kakšen način onemogočal izvršitev njene volje. Če stranka želi vložiti vlogo, je izjava njene volje za organ zavezujoča, zato tudi ob morebitnem še tako očitnem neizpolnjevanju procesnih predpostavk sprejema ne more odkloniti (to velja celo v primeru, ko organ za sprejem vloge ni pristojen, pa stranka vztraja, da jo sprejme).
Kdaj je izpolnitev ali neizpolnitev procesnih predpostavk očitna (že na prvi pogled), je odvisno od različnih okoliščin vsakega konkretnega primera. Zato vsako prezrtje ne pomeni kršitve načela varstva pravic stranke. Odgovornost je lahko na organu, vendar ni mogoče zanemariti prevladujoče odgovornosti stranke, ki bi morala poznati osnovne okoliščine upravnega odločanja ali pa se o tem pred vložitvijo vloge pozanimati.
V primerih, kot je obravnavani, je pomembno, da je organ v nadaljevanju postopal strokovno, ko je voljo stranke po vložitvi zahteve obravnaval na zakonit način. Ravno nasprotno bi veljalo, če bi vplival na stranko oziroma njeno odločitev po vložitvi vloge, če bi jo brez poznavanja vseh okoliščin opozarjal na zavrženje ali zavrnitev zahteve.
Vložitev zahteve po ZUP (gl. prvi odstavek 65. člena ZUP) pomeni za organ imperativ, da mora izvesti predpisan postopek in jo skrbno presoditi najprej s formalnega, če je ta uspešen, pa še z vsebinskega vidika. Torej bi organ stranko ob očitnosti istega pravnega in dejanskega stanja moral opozoriti na izid postopka z novo zahtevo (češ da ni potrebna oziroma bo zavržena), vendar spregled opozorila oziroma celo izrecna napačna usmeritev organa, naj stranka vloži novo vlogo, glede na veljavno odločbo v isti stvari ne pomeni, da je bila zavržba nezakonita, ampak edina pravilna.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.