Ali je potrebno v izrek odločbe pisati pogoje, pod katerimi se izda odločba (npr. za dovoljenje)? Ali so tako pogoji sestavni del izreka odločb ali zgolj obrazložitve odločbe, upoštevaje, da le izrek dobi status dokončnosti in izvršljivosti?

Odločba je strogo obličen akt, kar pomeni, da mora za dosego pravnih učinkov kot akt izjave volje organa vsebovati ustrezne sestavine. To so uvod, naziv, izrek ali dispozitiv, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu in podpis uradne osebe, ki je odločbo izdala, kakor tudi podpis uradne osebe, ki je postopek vodila (več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, in 210. člen ZUP). Sestavne dele odločb obravnava tudi primer 1 na tem portalu (Sestavni deli odločb). Glede žiga kot sestavine odločbe pa je spremembe leta 2022 vnesel Zakon o debirokratizaciji (Ur. l. RS, št. 3/22), s katerim se je med drugim spremenil 210. člen ZUP; v skladu s to spremembo se žig na odločbah ne uporablja, razen če je potrebno, da se odločba overi zaradi uporabe v tujini, ker Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu predvideva, da se v takih primerih overi žig in podpis uradne osebe organa, ki je listino izdal.

Izrek je po sodni praksi in teoriji najpomembnejši del odločbe, saj vsebuje odločitev v zadevi in o vseh zahtevkih strank ter stroških postopka. Je tudi edini del odločbe, ki pridobi statuse dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe (oz. dovoljenja) ter tako prinaša pravne učinke (več v Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga (komentar k členu 213), in primer 2 na tem portalu (Izrek odločbe v primeru ponovnega odločanja)).

ZUP v 213. členu določa obvezne (obligatorne) in neobvezne (fakultativne) sestavine izreka, kjer so slednje obvezne, kadar izhajajo iz materialnega prava oz. področnega zakona. Obvezne sestavine so: odločitev o predmetu postopka, odločitev o vseh zahtevkih vseh strank in odločitev o stroških postopka. 2 odstavek 213. člena ZUP določa, da se lahko v izreku v skladu z zakonom določijo tudi pogoji ali nalogi, povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Torej je določitev pogoja (conditio) ali naloga (modus) sestavina izreka, tako kot izpolnitveni ali paricijski rok in klavzula o nesuspenzivnem učinku vložene pritožbe. Določitev pogojev ima tako odložilen učinek, saj omogoča nastop pravice ali obveznosti, (šele) ko so pogoji izpolnjeni. Pogoji so torej navedeni le v izreku odločbe, ko tako predvideva področni zakon (gl. sodbo VSRS U 925/93-8 z dne 24. 3. 1994).

Pogoji so lahko utemeljeni na podlagi področnega zakona, kot velja recimo za primera dovoljenja za organizacijo javne prireditve oz. shoda 16.c člen Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ) (Ur. l. RS, št.64/11) in dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji (glej Uredbo o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji (Ur. l. RS, št. 57/15, 36/18 in 151/22) in 99. člen Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) (Ur. l RS, št. 45/08)) .

Vpis pogojev le v obrazložitev odločbe nima pravnih učinkov, ki se zasledujejo z določitvijo pogojev. Povedano drugače, v primeru zapisa pogojev (le) v obrazložitev odločbe velja, da pogoji niso določeni. V obrazložitvi pa je treba slediti 214. členu ZUP-a in med drugim v obrazložitvi navesti pravne podlage teh pogojev, saj se v obrazložitvi navaja dejanski in pravni stan za vse točke izreka.