Katere sestavne dele mora vsebovati odločba, ki jo izda upravni organ na prvi stopnji?

210. člen ZUP in nadaljni (do 218. člena ZUP) urejajo sestavne dele odločbe.
V zgornjem levem kotu odločbe je potrebno navesti:
– grb Republike Slovenije oz. logotip organa (npr. logotip osnovne šole ali centra za socialno delo ipd.),
– ime organa,
– naslov organa,
– številko,
– datum.
Nato sledi uvod, ki ga ureja 212. člen ZUP. Uvod predstavlja prvo informacijo stranki o odločbi. Njegov bistveni namen je, da nadzorstveni organ ob uporabi različnih pravnih sredstev preveri zakonitost potencialno sporne odločbe. V uvodu se najprej navede ime organa (npr. osnovna šola ...), kjer se ne navaja notranjih organizacijski oddelkov. Sledi predpis o pristojnosti, kjer je potrebno navesti člen in akt, ki določa stvarno pristojnost. Nekateri materialni predpisi stvarne pristojnosti ne opredeljujejo, tedaj se navede splošni akt o pristojnosti. V kolikor je z materialnim predpisom (npr. področnim zakonom, odlokom) opredeljena krajevna pristojnost, se v samem uvodu navedeta člen in akt, v katerem je slednja opredeljena. Sledi navedba načina uvedbe postopka (na zahtevo stranke / po uradni dolžnosti), zatem še osebno ime stranke in njenega morebitnega zastopnika/pooblaščenca ter pripadajoči naslovi. Kot zadnji obvezni del uvoda se na kratko opiše, za katero upravno zadevo gre (npr. dodelitev statusa športnika). V kolikor gre za zbirno odločbo po 208. členu ZUP, se v odločbi navede tudi akcesorni akt drugega organa (naziv, številka in datum).
Naziv: ODLOČBA 210. člen ZUP določa, da se mora vsako odločbo označiti kot tako, izjemoma se lahko na podlagi zakona oz. odloka posamezno odločbo drugače poimenuje (npr. gradbeno dovoljenje, orožni list, soglasje idr.).
Izrek kot najpomembnejši del odločbe ureja 213. člen ZUP. Izrek mora biti kratek in določen – če je potrebno, se razdeli na več točk – s ciljem oziroma možnostjo nastopa delne dokočnosti, pravnomočnosti oziroma izvršljivosti. Po ZUP ima izrek obvezne in neobvezne sestavne dele, pri čemer so lahko neobvezni določeni kot obvezni, če tako določi področni predpis. Obvezni sestavni deli so: odločitev o predmetu postopka, odločitev o vseh zahtevkih strank, kjer je potrebno točno opredeliti pravice, pravne koristi oz. obveznosti ter komu se le-te nalagajo. Če v izreku ni točno opredeljena obveznost, ker se le sklicuje na »skladnost z zakonom, pravilnikom, uredbo, …«, dolžnosti stranke pa so natančneje razvidne le iz obrazložitve, je taka odločba nezakonita (o tem sodba VS RS I Up 972/99). Zadnji obvezni sestavni del izreka je odločitev o stroških postopka, pri kateri mora biti točno naveden znesek, kdo plača, komu, ter rok, v katerem mora plačati. Če o stroških v času izdaje odločbe še ni mogoče odločiti, mora izrek vsebovati navedbo, da bo o stroških naknadno izdan poseben sklep. Nadalje so navedeni neobvezni oz. eventuelni sestavni deli izreka. Paricijski rok (tj. rok, po katerem nastane pravica oz. obveznost) in klavzula o nesuspenzivnosti pritožbe se prav tako zabeležita v izrek, kadar je to potrebno po področni zakonodaji. Med fakultativne sestavne dele izreka sodijo tudi naloge, pogoji in roki (odložilni in rezervni).
Obrazložitev: Obrazložitev ureja 214. člen ZUP. Njen namen je v prvi vrsti informirati stranko, zakaj je bilo v izreku odločeno, kot je bilo. Obrazložitev naj bi stranko prepričala, da je upravni organ sprejel edino pravilno ter edino možno zakonito odločitev glede na dejansko stanje. Njen sistemski pomen je v tem, da se upravnemu organu prepreči arbitrarno odločanje. Vsekakor je obrazložitev namenjena tudi oblastnemu organu, ki na njeni podlagi preveri zakonitost domnevno sporne odločbe.
Vsaka polna obrazložitev mora vsebovati naslednje elemente: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih ter vsa dejstva, ki jih je stranka navajala sebi v korist tako v prvotnih kot naknadnih vlogah ali izjavah; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, ki potrjujejo dejstva kot gotova (tudi predhodno vprašanje po 150. členu ZUP), povzame se tudi potek dokaznega in ugotovitvenega postopka; razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, kjer se navede polni naziv predpisa z vsemi objavami in relevantnimi členi ter kratek povzetek norm; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; navede se dokazni sklep; posebej natančno se navede razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke; ter, če je drug organ odrekel soglasje, se v takem primeru prav tako navede razloge in sklicevanje na akcesorni akt, pri čemer se le-tega tudi povzame. Ko je bila pri odločitvi uporabljena diskrecija, se navede tudi namen in obseg ter pravno podlago za njeno uporabo. Prav tako se v obrazložitvi navede pravno podlago za nesuspenzivnost pritožbe. Obrazložitev mora biti izčrpna ter zelo natančna, saj gre pri pomanjkljivi obrazložitvi za absolutno bistveno postopkovno napako po 237. členu ZUP.
Nadalje v odločbi sledi pouk o pravnem sredstvu, ki ga natančneje ureja 215. člen ZUP ter predstavlja pomoč neuki stranki in je izraz temeljnega načela varstva pravic strank (7. člen ZUP), saj se v pouku navede, na kakšen način lahko stranka izpodbija odločbo. Stranka lahko odločbo izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. V kolikor je zoper odločbo dopustna pritožba, se v pouk navede dopustnost pritožbe; na koga se stranka pritoži (drugostopenjski upravni organ); pri komu je potrebno vložiti pritožbo (prvostopenjski upravni organ), kjer je potrebno navesti poleg naziva tudi polni naslov organa, ki je prvostopenjsko odločbo izdal; v katerem roku mora to storiti (navadno 15 dni); navede se tudi, da stranka lahko poda pritožbo ustno na zapisnik, pisno po pošti ali elektronsko z varnim elektronskim podpisom ter koliko znaša taksa za pritožbo po Zakonu o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 106/2010 in novele). V kolikor pritožba zoper odločbo ni dopustna, se v pouku o pravnem sredstvu navede le sodišče, pri katerem lahko stranka vloži tožbo, ter rok za vložitev tožbe (30 dni). Smiselna je tudi informacija o vrsti sodnega postopka.
Zatem sledi navedba o plačilu takse za odločbo, kjer se točno opredeli višino takse, člen ZUT ter tarifno številko.
216. člen ZUP navaja pravila o podpisu odločbe:
Podpis uradne osebe, Podpis uradne osebe, ki je
ki je postopek vodila odločila
Žig organa je potreben v kolikor gre za odločbe uporabljeno v tujini
V skladu z UUP pa je potrebno na koncu navesti tudi,
komu in kako je treba odločbo vročiti (navadno/osebno).
Povzeto po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004 in Grafenauer in Breznik, Upravni postopek in upravni spor, 2005, upoštevajoč tako ZUP kot tudi Uredbo o upravnem poslovanju (glava akta, datum in številka akta – 164. člen UUP, odredbe o vročanju – 170. člen UUP do 180. člen UUP) ter Zakon o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 106/2010 in novele).