Organ v vabilu, namesto podatkov o točnem dnevu in uri vabljenja, navede, naj se vabljeni zglasi v roku osmih dni od vročitve vabila, v času uradnih ur. Ali je takšno vabljenje, ko vabljeni lahko sam v veliki meri izbira, kdaj bo prišel k organu, pravilno?

Vabljenje udeležencev k ustni obravnavi ali drugim uradnim dejanjem v postopku ZUP ureja na več mestih, prvenstveno v členih od 70. člena ZUP do73. člena ZUP, kjer so določena pravna pravila o vabljenju, dopolnilno pa tudi v okviru drugih procesnih institutov, npr. v členih 157. členu ZUP do 159. člena ZUP, ko je govora o ustni obravnavi.

Smisel vabljenja, ki ga zakon izrecno poudari, je v tem, da zagotovi ali omogoči udeležbo tistega, katerega navzočnost je potrebna bodisi za ugotovitev dejanskega stanja upravne zadeve bodisi za zavarovanje pravic in pravnih koristi. V izogib povzročanju nepotrebnih stroškov na strani organa in vabljenega, v duhu temeljnega načela ekonomičnosti (14. člen ZUP), zakon predpostavko nujnosti oziroma potrebnosti udeležbe vabljenega podkrepi z zavezo, da nikogar ni dovoljeno vabiti zgolj z namenom vročitve pisnih odpravkov različnih dokumentov (npr. odločb, pozivov na dopolnitev vlog), če se to lahko ustrezneje sporoči po pošti ali na drug primeren način. Iz zapisanega nesporno izhaja, da je vabilo oziroma procesno upravičenje organa do vabljenja predvsem sredstvo, ki omogoči hitro in učinkovito izvedbo postopka, hkrati pa tudi zaščito osnovnih procesnih pravic udeležencev.

Odvisno od vloge vabljenega, ali je vabljen kot stranka, priča, izvedenec, tolmač ali kakšen drug udeleženec, vabilo lahko predstavlja oblastni oziroma zavezujoči poziv vabljenemu, da se vabilu odzove, ali pa zgolj obvestilo oziroma sporočilo o izvedbi uradnega dejanja, ki vabljenemu omogoča, da s svojo udeležbo neposredno zaščiti svoje pravice ali pravne koristi. Ne glede na razlog vabljenja pa mora vabilo vsebovati natančno navedbo osnovnih zahtev, iz katerih vabljeni lahko ugotovi, kdo ga vabi, kam in kdaj je vabljen, zakaj je vabljen, ali se mora zglasiti osebno, ali mora s seboj pripeljati še druge osebe ali prinesti predmete, kakšne so morebitne posledice izostanka.

Pri določanju časovnih elementov vabljenja je treba upoštevati okoliščine na strani organa in vabljenega. Ko naj se vabljeni zglasi pri organu, mora ta zagotoviti primerno in točno (pravočasno) obravnavo, ustrezen prostor in tehnična sredstva, dosegljivost uradne osebe, ob tem pa mora biti slednja pripravljena na izvedbo uradnega dejanja. Na strani vabljenega je to predvsem čas, ko bo kar najmanj oviran pri svojem rednem delu oziroma zaposlitve. Sinteza vseh okoliščin zahteva, da mora biti vabilo opremljeno z datumom in uro, ko se mora vabljeni zglasiti, saj je ob doslednem upoštevanju navedenega težko predstavljivo, da bo zgolj od volje vabljenega odvisno, kdaj v roku osmih dni se bo vabilu odzval. Pri tem ni pomembno, ali se vabi ena ali več oseb, ko je že zaradi same izvedbe ustne obravnave nujno, da se vsi vabljeni odzovejo določenega dne ob določeni uri. Določanje le navideznega časovnega okvira, kot izhaja iz vprašanja, zato po našem mnenju ni ustrezno, kljub temu, da se s tem organ poizkuša v največji meri prilagoditi možnostim udeležbe na strani vabljenega.

Kot tako je tudi v direktnem nasprotju z zakonsko zahtevo, da mora organ vabljenemu pustiti najmanj osem dni od vročitve vabila (157. člen ZUP), da pride k uradnemu dejanju, poleg tega pa zanesljivo ne more zagotoviti takšne obravnave, kot je to v primeru, ko je izvedba časovno natančno določena s konkretnim datumom in uro, saj ne samo da uradna oseba ne more biti ves čas optimalno pripravljena na izvedbo postopka (vabilo je lahko dejansko vročeno že prvi dan ali fiktivno šele petnajsti dan od dneva, ko vročevalec pusti sporočilo), lahko sploh ni navzoča ali izvaja uradna dejanja v drugih upravnih zadevah, ni na voljo ustreznega prostora ipd., kar vse lahko povzroči upravičeno nezadovoljstvo, če vabljeni ni obravnavan, čeprav je sledil vabilu.

Takšno vabljenje v precejšnji meri relativizira zavest vabljenega, da se vabilu mora odzvati, in posledično o pomembnosti zadeve, saj je v nasprotju z oblastno doslednostjo in natančnostjo.