V upravnem postopku organ vodi ugotovitveni in dokazni postopek tudi tako, da zaslišuje priče. Pri tem je po naravi zadeve bolj smotrno, da bi se priče ne zasliševale v prisotnosti stranke, saj bi to (po izkušnjah celo močno) vplivalo na njihovo pričanje oz. njegovo verodostojnost. Področni zakon ravno zato pooblašča organ, da odloči po prostem preudarku glede izpolnitve pogojev (npr. presoja pogoja zanesljivosti za prosilca za orožno listino ali že v postopku razveljavitve danega dovoljenja). Ali ima torej stranka vedno pravico biti navzoča pri zasliševanju priče in ima pravico postavljati vprašanja priči skupaj z uradno osebo po 146. členu ZUP ali pa uradna oseba lahko najprej pričo zasliši (v prisotnosti stranke ali brez nje?) in nato uresniči zahteve ZUP tako, da z izjavo priče stranko seznani, nakar po potrebi stranki omogoči postavljanje dodatnih vprašanj priči? Če to ni možno - kako zagotoviti, da stranka ne bo vplivala na izjavo priče? Če organ še vodi postopek, stranka pa zahteva prisotnost pri zaslišanju priče, kako se je treba na tako zahtevo odzvati? Kaj pa kaže storiti, če se priča vabilu odzove nenajavljeno oz. izven določene ure?

Stranka ima ves čas postopka pravico sodelovati, saj na ta način brani svoje interese in uresničuje temeljno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), nenazadnje pa naj bi hkrati s tem pripomogla k uresničitvi temeljnega načela materialne resnice (razčistiti resnično dejansko stanje, gl. 8. člen ZUP). ZUP zato v tretjem odstavku 146. člena ZUP tudi izrecno določa, da ima stranka med drugim pravico priči postavljati vprašanja in navedbam kontrirati (več v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, gl. komentar k 146. členu).

Strankam mora biti omogočeno, da se izrečejo o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, o predlogih in ponujenih dokazih (tako s strani uradne osebe kot drugih strank), da sodelujejo pri izvedbi dokazov (so nujno vabljenje in lahko komentirajo izid), da postavljajo vprašanja drugim. Poleg tega mora biti strankam omogočeno, da se pred izdajo seznanijo in izrečejo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (med njimi so celo tudi dejstva, ki imajo oznako uradne, državne ali vojaške tajnosti). Uradna oseba je torej dolžna zagotoviti možnost sodelovanja stranke; ni pa stranka dolžna sodelovati, kjer njena neopravičena odostnost ni podlaga, da bi od organa terjala ponovitev zaslišanja. Če stranki sodelovanje v postopku ni omogočeno, zlasti možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki je samostojen pritožbeni razlog. Izvajanje 146. člena ZUP mora biti iz dokumentov v zadevi zato jasno razvidno (vabila, zapisniki ...), da se zagotovi formalna zakonitost postopka in končne odločbe. Ne glede na opis izkušenj v predmetnih postopkih tako upravni organ mora sam od sebe (ni potrebna zahteva stranke!) na zaslišanje priče vsekakor vabiti tudi stranko in ji dati možnost, da priči postavlja vprašanja idr. Drugačno ravnanje bi bilo dopustno le, če bi področni zakon pri tem ZUP nadredil, kar pa bi bilo zaradi teže načela zaslišanja stranka sploh ustavno vprašljivo. Kaže še opozoriti, da področni zakon z diskrecijo daje organu le pooblastilo prostega preudarka o izkazanosti pogoja, ne pa načina vodenja postopka, kjer je organ vezan na procesno zakonitost (prim. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006). Če torej uradna oseba preceni, da priča zaradi prisotnosti stranke ni povedala resnice, mora ob presoji ostalih dokazov, preudariti, ali je treba strankino zahtevo zavrniti.

Priča je sicer dolžna v postopku sodelovati, če je vabljena (beri: pozvana!) kot taka. O postopku zaslišanja priče gl. 183. člen ZUP in nadaljnje. Na dolžnost govoriti resnico mora biti priča s strani organa (brezkompromisno) opozorjena - češ da mora govoriti resnico po najboljši vesti in ne sme ničesar zamolčati. Če priča ne govori resnice, jo bremeni kazenska odgovornost, kar se pričo prav tako opozori, kajti kazenska zakonodaja (gl. Kazenski zakonik (KZ-1; Ur. l. RS, št. št. 55/08 in novele)) molk ali lažno pričanje obravnava kot kaznivo dejanje krive izpovedbe (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 532). Tako velja, ker morajo pri ugotavljanju resničnih dejstev sodelovati ne le organi in stranke, ampak tudi tretje osebe. Se pravi, da je primarno dolžnost prič, da govore resnico, ne pa da jih organ k temu sili ali "ščiti pred stranko". Organ lahko le ustreznim organom poda prijavo, če meni, da stranka res ogroža določeno osebo kot pričo, ne deluje pa v razmerju do stranke ali priče kakorkoli izven določb ZUP.

Glede na navedeno zaslišanje priče izven sklica ustne obravnave ni zakonito (prim. 154. člen ZUP), saj se v primeru, odzivu vabila "izven določene ure", stranka mora preusmeriti na pričanje v času sklica ustne obravnave. Izgovarjanje, da oseba ni mogla priti ob sklicu obravnave, ne šteje, saj mora vabljeni, če ve za razlog že ob prejemu vabila, takoj opravičiti svoj izostanek, če se razlog pojavi pozneje, pa takoj, ko nastane, nakar se sklic preloži. Izpolnitev te obveznosti vabljenega je pomembna z vidika načela ekonomičnosti postopka, saj po opravičilu organ lahko ukrene vse, kar je potrebno, da se preprečijo neželene posledice, kot so stroški ali zavlačevanje postopka (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 267). Če priča to zavrača, čeprav morda zaradi očitnega izkazanega strahu pred stranko, jo je treba sankcionirati po določbah ZUP, saj "strah pred stranko" ni zakonsko opravičljiv razlog za odklonitev pričanja.

Morebitne vendar podane navedbe take osebe pa organ po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP) upošteva, a le izjemoma kot (praviloma manj zanesljivo) navedbe. V slednjem primeru bi namreč zaradi materialne resnice (ki je vrhovno vodilo za zakonito odločanje, 8. člen ZUP in 6. člen ZUP) upoštevali tudi navedbe take osebe, toda le, če te navedbe potrjujejo še druga dokazila in se stranki vendar omogoči, da se izjasni o vsem tem še pred odločitvijo (9. člen ZUP). Toda gre za izjemno postopanje, saj mora organ v prvi vrsti zagotoviti izvršitev vseh temeljnih načel - ne le materialne resnice, ampak tudi zaslišanja stranke -, hkrati pa je nosilec dokaznega bremena.