Kako mora organ postopati v primeru zaslišanja prič ob prisotnosti stranke (npr. davčnega zavezanca) in njenega pooblaščenca pri pričanju ter kateri so ustavno dopustni razlogi za zavrnitev predloga dokaza stranke s pričanjem? Kdaj je potrebno izvedbo dokazov z zaslišanjem priče izvesti in kdaj tega ni potrebno izvesti, ter kakšna mora biti utemeljena zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče, da le to ne preide v vnaprejšnjo dokazno oceno?

Ali mora uradna oseba v takem primeru sestaviti zapisnik o zaslišanju priče in s tem tudi seznaniti stranko ali pa je za zaslišanje priče potrebno opraviti obravnavo v prisotnosti stranke (npr. ali je v postopku nadzora obvezna prisotnost direktorja, ko se opravi razgovor z delavcem)?

Ustna obravnava mora biti razpisana, če je treba opraviti ogled ali zaslišati priče ali izvedence (prvi odstavek 154. člena ZUP), pri čemer je ta odločba v povezavi z načelom zaslišanja stranka, torej v funkciji stranki omogočiti njeno obrambo (glej ta primer).

Če se se izvede dokaz z zaslišanjem priče, mora organ razpisati ustno obravnavo in povabiti tudi stranko ter ji na ta način omogočiti postavljanje vprašanj osebam, ki so zaslišane v dokazne namene (glej npr. 77. člen ZDavP-2 o dokazilih, prim Hudej v Kovač (ur.), Davčno pravo med teorijo in prakso, 2021, str. 409). Tistim, za katere organ ugotovi, da je potrebna njihova prisotnost (stranke in druge osebe – npr. priče) mora organ vročiti vabilo na ustno obravnavo, in jim pustiti praviloma osem dni od vročitve vabila do dneva obravnave (drugi odstavek 157. člena ZUP).

Priče so zaslišane vsaka zase brez navzočnosti tistih oseb, ki še niso bile zaslišane. Pričo se lahko tudi sooči z drugimi pričami, v tem primeru gre za navzkrižno zaslišanje ali soočenje. O zaslišanju se piše zapisnik, katerega podpiše tudi zaslišana priča (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 199). Zapisnik se ne sestavi o vseh dejanjih in ustnih izjavah, opravljenih oziroma danih v upravnem postopku, mora pa se zapisnik sestaviti o ustni obravnavi in o vsakem drugem pomembnejšem dejanju v postopku. Zapisnik o zaslišanju priče sestavi uradna oseba, ki je vodila dejanje postopka. Izjave prič, ki so pomembne za odločitev v zadevi, pa se napišejo čim natančneje, če je potrebno, tudi dobesedno (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2015, str. 218, 219).

Za dokaz z zaslišanjem priče velja, da je manj zanesljiv od drugih dokazov. Praviloma se uradna oseba odloči za to takrat, kadar ni drugih bolj zanesljivih dokazov. Pri zaslišanju prič, ki jih predlaga stranka, enako sicer pri drugih dokazih, mora stranka dokazni predlog substancionirati, to pomeni, da mora v predlogu navesti, katero dejstvo želi dokazovati, kar organu omogoči, da presodi njegovo utemeljenost. Sicer ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku prednost, predvsem zaradi ekonomičnosti postopka, vendar pa to ni izključno dokazno sredstvo. Prav tako se lahko uporabljajo drugi dokazi, kar izhaja iz 77. člena ZDavP-2 (glej npr. 181. člen ZUP o pričah, prim Sitar v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 296). Zavrnitev dokaza kot neprimernega vnaprej pa je izjemoma sprejemljiva le, če upravni organ izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi upravni organ glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločil enako (smiselno po sklepu VSRS X Ips 9/2021 z dne 22. 2. 2023).

Pristojni organ mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialno pravno ali procesno pravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna pomembnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so npr. nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, ali če so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno, ali ker so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva, ki ga zakon šteje kot pogoj v zadevi. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. Vnaprejšnja dokazna ocena predstavlja vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno in izrecno ni dovoljena. Izjemoma je sprejemljiva le ob izčrpni in prepričljivi argumentaciji ter ob predpostavki, da bi odločitev zaradi prepričljivosti ostalih dokazov ostala enaka, kot pred njegovo izvedbo. Torej organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo dejansko izvedbo, saj vnaprejšnja dokazna ocena predstavlja kršitev načela kontradiktornosti postopka (Hudej v Kovač (ur.), prav tam, str. 409, 410). V vsakem primeru mora torej biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je stranki sicer kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (sodba UPRS I U 46/2020-16 z dne 2. 11. 2020).

Pri procesu opravljanja razgovora z delavcem gre za procesno dejanje zaslišanja prič. V poštev pridejo vsa predhodno opisana pravila, prisotnost direktorja ob zaslišanju delavca pa lahko celo ovira resničnost izpovedbe delavca, zato za tako zahtevo ni pravne podlage. Podobno vprašanje obravnava tudi UPRS v sodbi I U 471/2020-10 z dne 30. 8. 2022. Sodišče ugotavlja, da je organ v postopku pridobil pisne izjave zaposlenih delavcev pri tožniku, kjer gre procesno za zaslišanje prič in ne npr. za pridobivanje podatkov, kot izhaja iz 41. člena ZDavP-2. Ker organ pri tem ni izvedel ustne obravnave po pravilih upravnega postopka, je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.