Kako ravnati v upravnem postopku (npr. inšpekcijskem), kadar organ prve stopnje ne odloči o vlogi za priznanje statusa stranskega udeleženca in o pravici do vpogleda v spis, ter oseba, ki je zahtevala stransko udeležbo, vloži pritožbo zaradi molka organa, ker o priznanju statusa stranskega udeleženca ni bilo odločeno?

Pri tem se zastavljajo zlasti naslednja vprašanja:

1. ali je sploh možno podati pritožbo zaradi molka organa v primeru neodločitve o priznanje stranske udeležbe in vpogledu v spis oziroma ali se to, da organ ne odloči o procesnem vprašanju glede stranske udeležbe, šteje kot, da je bil izdan zavrnilni oz. neugoden sklep?
2. kakšen je postopek organa druge stopnje po prejemu takšne pritožbe zaradi molka organa ter kakšne so procesne posledice, če organ prve stopnje med obravnavo pritožbe na drugi stopnji naknadno izda sklep?
3. ali je dopustno, da organ prve stopnje od organa druge stopnje zahteva informacijo o načinu njihovega postopanja v zadevi?
4. ali mora organ druge stopnje obveščati organ prve stopnje o morebitnem podaljšanju rokov?
5. kakšen je status upravnega postopka na prvi stopnji, dokler organ druge stopnje odloča o pritožbi zoper sklep o nepriznanju stranske udeležbe ?

Odločitev o pravici ali obveznosti, ki je predmet upravnega postopka, lahko v številnih primerih poseže tudi v tuje pravne koristi, ki neposredno niso predmet odločanja v tem postopku, njihovi nosilci pa zato v postopku niso stranke. Vendar pa v teh primerih odločitev v zadevi smiselno pomeni tudi posredno odločanje o taki, tuji pravni koristi, zato mora imeti nosilec te pravne koristi možnost vključitve v postopek zaradi učinkovitega varstva svojih pravic, saj bi bila sicer kršena temeljna pravica iz 22. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku, v katerem se odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. ZUP zato v 43. členu omogoča udeležbo v upravnem postopku tudi taki osebi tj. stranskemu udeležencu. Temeljna značilnost procesnega položaja stranskega udeleženca je, da se udeležuje »tujega« upravnega postopka, torej postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo oz. zoper njega, pravica, ki jo varuje, pa ni identična s pravico ali obveznostjo, ki je predmet odločanja v postopku.

ZUP stransko udeležbo v 1. odstavku 43. člena veže na izkazovanje pravnega interesa, ki ga opredeljuje kot varstvo pravnih koristi, le-te pa je mogoče šteti za neposredno, če je obstoječa in sedanja, pri kateri ni jasno ali oz. kdaj bo do nje sploh prišlo. Poleg tega mora biti ta korist osebna, kar pomeni, da lahko stranski udeleženec varuje le svojo korist, ne pa tudi korist drugega ali javne koristi. V veliki večini primerov je treba o obstoju in nosilcu pravne koristi sklepati na podlagi ugotovitve, ali in komu daje materialni predpis položaj, ki ga lahko varuje v upravnem postopku. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, ki je predmet konkretnega upravnega postopka, to razmerje pa vzpostavlja materialni predpis, iz katerega izhaja, ali ima kdo kakšno pravico, ki jo lahko v tem postopku uveljavlja (več o tem v primeru Do kdaj in kako se lahko uveljavlja status stranskega udeleženca? - Upravna svetovalnica). Stranskemu udeležencu se lahko na podlagi 82. člena ZUP, omogoči tudi vpogled v spis, če za to izkazuje pravi interes (več o tem v primeru Zahteva stranskih udeležencev za posredovanje inšpekcijske odločbe (zaradi nelegalne gradnje) v postopku izdaje odločbe za legalizacijo objekta - Upravna svetovalnica; Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 1. knjiga, str. 334 - 336).

Pravica do odločanja brez nepotrebnega odlašanja je ena izmed ključnih procesnih garancij poštenega sodnega postopka. Pravica do odločanja v razumnem roku je tudi pomemben del upravnega odločanja. Roki določeni v 222. členu ZUP so instrukcijski. Ti skladno z načelom zakonitosti v upravnem postopku, vse organe spodbujajo k aktivnosti, hierarhično nadrejenim organom pa dajejo možnost nadzora in ukrepanja v primeru neutemeljenih zastojev pri delu hierarhično podrejenih organov. Prekoračitev roka za izdajo prvostopenjske odločbe ne pomeni, da organ po zamudi roka upravne odločbe ne bi več smel izdati in ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Kljub temu, pa lahko stranka v primeru neupoštevanja tega roka ob izpolnjevanju zakonskih pogojev skladno s 222. členom ZUP, v zvezi z 255. členom ZUP, vloži pritožbo zaradi molka organa. Pravico do pritožbe zaradi molka organa ima samo tista stranka, na zahtevo katere je postopek bil uveden ali pa zoper katero je bil uveden postopek po uradni dolžnosti. Tudi taka stranka je lahko namreč zainteresirana, da se o omenjeni obveznosti ali zmanjšanju že priznanje pravice odloči. Pravica do pritožbe pa v primeru molka organa ne pripada stranskim udeležencem.

Če je pritožba vložena zaradi molka organa, je organ prve stopnje ne rešuje sam, temveč jo skladno s 3. odstavkom 239. člena ZUP, takoj pošlje organu druge stopnje, ta pa ravna skladno s 255. členom ZUP. Če organ prve stopnje pritožbe zaradi molka organa ne odstopi organu druge stopnje, le-ta pa to izve, je dolžan od organa prve stopnje zahtevati pritožbo skupaj z upravnim spisom in pojasnilom za zamudo. V primeru molka organa druge stopnje, ima stranka pravico vložiti tožbo zaradi molka organa na upravno sodišče (glej primer Ravnanje stranke v primeru molka organa prve in druge stopnje - Upravna svetovalnica; Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 2. knjiga, str. 482 – 492 in 623).

Pritožbe zoper sklepe niso vedno dovoljene, čeprav poznamo več izjem, saj številne določbe zakona določajo situacije, v katerih je dovoljena posebna pritožba, torej samostojna pritožba zoper sklepe, katere ureja 1. odstavek 258. člena ZUP. To so sklepi, ki so tesno povezani z odločanjem. Eden izmed takih sklepov je sklep o priznanju/nepriznanju stranske udeležbe, čeprav gre za posredno odločanje. Primere, v katerih je mogoča samostojna pritožba, mora zakon posebej urediti, tak sklep pa mora tudi vsebovati obrazložitev ter v pouku o pravnem sredstvu vsebovati informacijo glede možnosti in postopka s pritožbo. Obrazložitev je nujna, saj stranka sicer ne izve za razloge odločitve in tako tudi ne more obrazloženo vložiti pritožbe (prav tam, str. 630).

Po ustaljeni sodni praksi pritožba zaradi molka organa ni dovoljena glede procesnih sklepov, ki se izdajajo med postopkom (glej sklep VSRS I Up 342/2016, z dne 15. 3. 2017). V danem primeru gre glede priznanja/nepriznanja stranske udeležbe za odločitev v okviru procesnega odločanja, kar pomeni, da pritožba zaradi molka organa ni možna. Stranski udeleženec lahko v primeru, da mu ni bila dana možnost za udeležbo v postopku, poda pritožbo na podlagi 2. odstavka 237. člena ZUP, saj gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Zaradi tega je lahko na podlagi 9. točke 260. člena ZUP podan tudi obnovitveni razlog. Pri tem je potrebno poudariti, da ta obnovitveni razlog predpostavlja, da stranka ni vedela, da teče postopek, ki bi se ga imela možnost udeleževati zaradi varstva svojih pravnih koristi, in da zato ni mogla že takrat uveljavljati te svoje procesne pravice. Oseba ima pravni interes za upravni spor glede priznanja položaja stranskega udeleženca tudi takrat, ko je upravni postopek že končan, če bi ji priznanje tega položaja omogočilo naknadno sodno varstvo zoper izdan upravni akt (glej sklep VSRS I Up 98/2025, z dne 10. 9. 2025).

V primeru, ko je vložena zahteva za priznanje stranske udeležbe, pa prvostopni organ o zahtevi ne odloči, pritožba zaradi molka organa ni dovoljena, kot navedeno zgoraj. Če pa je pritožba vendarle vložena, ker prvostopni organ o zahtevi za priznanje stranske udeležbe ni odločil, se taka pritožba zavrže, ker ni dovoljena (smiselno 1. alineja prvega odstavka 240. člena ZUP). Če je pritožba zaradi molka organa vložena pri prvostopnem organu, jo ta v skladu s četrtim odstavkom 239. člena ZUP takoj pošlje drugostopnemu organu. Ta pritožbo zavrže, ker ni dovoljena. Enako ravna drugostopni organ, če sam neposredno prejme pritožbo zaradi molka organa. Smiselno pa je, da o vloženi pritožbi seznani prvostopni organ, da ta nemudoma odloči o zahtevi za priznanje stranske udeležbe.

Prvostopni organ mora odločiti o zahtevi za priznanje stranske udeležbe, da ne pride do tveganja nezakonite odločitve (glej zgoraj – pritožbeni in obnovitveni razlog), in pri tem ni vezan na podaljšanje roka s strani drugostopnega organa. Drugostopni organ pravzaprav niti ne more podaljšati roka za izdajo sklepa, ker v teh primerih ne gre molk organa.       

V primeru pritožbe zoper sklep, da se stranska udeležba ne prizna, ta v skladu s prvim in petim odstavkom 142. člena ZUP, zadrži izvršitev, kar pomeni, da mora prvostopni organ počakati z odločanjem o glavni stvari, dokler o pritožbi zoper sklep ni dokončno oz. celo pravnomočno odločeno (glej drugi odstavek 17. člena ZUS-1, tudi Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 2. knjiga, str. 108).