Kam sistemsko spada Varuh človekovih pravic - v državno upravo, v javno upravo ali v javni sektor? Ali zanj veljajo uredbe, ki jih izdaja ministrstvo (npr. UUP), ali se vseeno uporabljajo, če organ nima svojih?

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije ima ustavno zagotovljen položaj na podlagi 159. člena Ustave RS. Gre za samostojen in neodvisen državni organ, katerega položaja ni mogoče uvrstiti v klasično razdelitev oblastnih državnih funkcij. Takšno stališče je Ustavno sodišče jasno zavzelo v odločbi št. U-I-474/18 z dne 10. 12. 2020, v kateri je poudarilo, da so Varuh človekovih pravic, Računsko sodišče in nekateri drugi ustavni organi, ki po svojih organizacijskih in formalnih pristojnostih ne spadajo v nobeno od treh vej oblasti, vendar imajo zaradi svoje ustavno opredeljene vloge visoko stopnjo samostojnosti in neodvisnosti.

Varuh človekovih pravic po svoji funkciji ni del mehanizma oblasti, temveč deluje kot neodvisna nadzorna institucija oziroma »protioblast«, katere temeljna naloga je varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do vseh organov oblasti. Ustavno sodišče je poudarilo, da lahko Varuh to vlogo opravlja le, če je organizacijsko, funkcionalno in normativno neodvisen od organov izvršilne oblasti, ki jih nadzoruje, pri čemer Vlada ne sme posegati v razpolaganje sredstev, ki so Varuhu dodeljena za izvajanje njegovih ustavnih pristojnosti.

Iz navedenega izhaja, da Varuh človekovih pravic ne spada med organe državne uprave (vladne službe, ministrstva z organi v sestavi in upravne enote). Prav tako ga ni mogoče uvrstiti v javno upravo v organizacijskem smislu, saj javna uprava obsega organe državne uprave, organe lokalne samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil ter javne službe, med katere Varuh človekovih pravic ne sodi. Njegov ustavni položaj in funkcija nadzora nad delovanjem teh organov izključujeta njegovo vključitev v hierarhično organiziran sistem javne uprave. Varuh človekovih pravic pa nedvomno spada v javni sektor, saj gre za državni organ, ki deluje v javnem interesu in se financira iz državnega proračuna. Vendar je njegov položaj znotraj javnega sektorja poseben in specifičen, saj uživa ustavno varovano samostojnost in neodvisnost, ki se odraža tudi v načinu njegove organizacije in delovanja (Rakar in Tičar, Pravo javne uprave, 2017, str. 140).

V skladu z 10. členom Zakona o Varuhu človekovih pravic (ZVarCP Ur. l. RS, št. 69/17 in nasl.) Varuh svojo notranjo organizacijo in delo ureja s poslovnikom in drugimi splošnimi akti. Podobno določa tudi 51. člen ZVarCP, na podlagi katerega je bil sprejet bil sprejet Poslovnik Varuha človekovih pravic (Ur. l. RS, št. 3/19 in nasl.), ki v posameznih določbah predvideva zgolj smiselno uporabo nekaterih zakonov (npr. 34. člen Poslovnika, ki določa, da se v postopku Varuha glede izločitve, zapisnika, vabil, vročanja, štetja rokov in ugotovitvenega postopka smiselno uporablja ZUP), in sicer v obsegu, ki je združljiv z ustavno vlogo Varuha. Na podlagi 10. člena ZVarCP je bil sprejet tudi Postopkovnik o obravnavi zadev pri Varuhu, notranje (pisarniško) poslovanje pa je Varuh prav tako uredil s svojimi internimi akti.

Na podlagi 1. člena UUP je določeno, da Uredba o upravnem poslovanju velja za organe državne uprave, organe samoupravnih lokalnih skupnosti ter druge pravne in fizične osebe, ki na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne naloge, (glej tudi primere: Obveznost organov do odgovarjanja na vprašanja uporabnikov upravnih storitev, Odgovarjanje na dopise na podlagi Uredbe o upravnem poslovanju, in Ravnanje po Uredbi o upravnem poslovanju. Da ali ne?).

Iz navedenega izhaja, da Varuh svoje poslovanje in organizacijo ureja skladno s svojim ZVarCP in drugimi splošnimi zakoni, ki se uporabljajo glede na naravo posameznega vprašanja (npr. ZVOP, ZDIJZ). Podzakonski akti, namenjeni urejanju organizacije in delovanja organov državne uprave (npr. UUP), za Varuha človekovih pravic ne veljajo.