Ali je pravnim osebam (npr. nevladnim organizacijam, ki izvajajo zagovorništvo, svetovanje in zaščito delavskih, socialnih ali statusnih pravic ranljivih skupin) v konkretnih upravnih postopkih, kot so socialni postopki pred organi, (npr. ZZZS), dovoljeno nastopati kot pooblaščencem strank, ali je njihovo pooblastilo omejeno le na dejavnosti, ki so neposredno določene za posamezno upravnopravno področje?

V skladu s 54. členom ZUP je pooblaščenec lahko vsak, ki je poslovno popolnoma sposoben. Poleg fizičnih oseb se za zastopanje stranke pred organom lahko pooblasti tudi odvetniška družba po drugem odstavku 54. člena ZUP. Tretji odstavek 54. člena ZUP vzpostavlja možnost, da se za zastopanje lahko pooblasti tudi fizična ali pravna oseba, ki je registrirana za opravljanje določene dejavnosti, ki je v neposredni ali posredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka v konkretnem postopku, npr. računovodski ali davčno svetovalni servis lahko stranka pooblasti za zastopstvo v davčnem postopku, projektivno podjetje lahko stranka pooblasti za zastopanje pri pridobitvi gradbenega dovoljenja (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 113). Tudi v tem primeru lahko dejanja v postopku opravlja le zakoniti zastopnik te pravne osebe ali njen delavec, ki je zato pooblaščen (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, str. 381). Pooblastilo mora biti jasno izraženo, lahko v pisni obliki ali ustno na zapisnik, kot določa 55. člen ZUP. Več o obliki pooblastila in vročanju po pooblaščencu v primeru.

Iz tretjega odstavka 54. člena ZUP ne izhaja, da bi bile pravne osebe omejene zgolj na strogo določene dejavnosti, temveč se upošteva širša vsebinska in funkcionalna povezava med dejavnostjo pooblaščenca in področjem upravnega prava, ki ureja pravice in obveznosti stranke, (glej tudi primer).

V praksi to pomeni, da pravne osebe, kot so nevladne organizacije, ki izvajajo zagovorništvo, svetovanje in zaščito pravic delavcev, migrantov in drugih ranljivih skupin, lahko nastopajo kot pooblaščenci strank v upravnih postopkih, če njihova registrirana dejavnost vsaj posredno omogoča izvajanje zastopanja v skladu z zakonsko podlago. Povezanost je mogoče preverjati s pomočjo javno dostopnih registrov, kot so Poslovni register Slovenije, Standardna klasifikacija dejavnosti in Register predpisov RS. V kolikor ni mogoče sklepati, da dejavnost pravne osebe zagotovo ni povezana s predmetom odločanja, je treba omogočiti takšno zastopanje, ki nenazadnje temelji na volji stranke, ki je s pooblastilom pravni osebi izkazala zaupanje, da jo bo strokovno zastopala in varovala njene interese. V takšnem primeru je odgovornost za ustrezno zastopanje na strani stranke in ne organa, zato bi s tega vidika težko očitali kršitev procesnih pravic stranke. V nasprotnem primeru, ko niso izpolnjeni pogoji, da pravna oseba lahko zastopa stranko, bi bila dejanja pooblaščenca neveljavna (glej primer Zastopanje po pravni osebi, ki ni registrirana za dejavnost v zvezi s predmetom postopka).

Sodna praksa npr. v sodbi UPRS II U 119/2010 z dne 22. 2. 2012 potrjuje, da se za zastopanje pooblasti pravna oseba, v danem primeru projektant, ki zastopa investitorja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, nastopa kot njegov pooblaščenec z vsemi procesnimi upravičenji, če pooblastilo ni izrecno omejeno.

Pomembno je, da v dvomu glede povezave dejavnosti pooblaščenca in pravic stranke organ oziroma pooblaščenec ravna v interesu stranke, še posebej kadar gre za ranljive skupine, katerih pravice so lahko manj zaščitene ali se težje uveljavljajo. Načelo varstva pravic strank, kot izhaja iz 7. člena ZUP in četrtega odstavka 54. člena ZUP, tudi določa, da mora organ stranko opozoriti na morebitne škodljive posledice, če obstajajo dvomi o sposobnosti pooblaščenca.

Ranljive skupine so v praksi razumljene kot osebe ali skupine, ki so zaradi socialnih, pravnih, ekonomskih ali drugih okoliščin izpostavljene večji verjetnosti kršitev pravic ali omejenemu dostopu do storitev in uveljavljanju pravic; mednje sodijo npr. invalidi, osebe s težavami v duševnem zdravju, otroci, starejši, tujci, nacionalne in etnične skupine ter zaposleni in brezposelni, čeprav je spekter teh skupin širši in odvisen od okoliščin posameznega primera (Varuh človekovih pravic RS, Letno poročilo 2019).