Ali organ lahko upošteva splošno pooblastilo za zastopanje (npr. od odvetnika), iz katerega ne izhaja, na kateri konkreten upravni postopek oziroma zadevo se nanaša? Ali mora zahtevati dopolnitev take vloge po zastopniku, kjer je priloženo le splošno pooblastilo?
Kaj pomeni določba ZUP, da se za zastopanje lahko pooblasti tudi fizična ali pravna oseba, če je njena registrirana dejavnost v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka?

Stranka v upravnem postopku praviloma ni dolžna nastopati sama, v ta namen si lahko postavi pooblaščenca (izjemo predstavlja primer, ko stranka, ki stalno živi v tujini in uveljavlja v Republiki Sloveniji kakšno pravico v upravnem postopku, pa iz kakršnih koli razlogov ne more osebno sodelovati v postopku, kot določa peti odstavek 53. člena ZUP).

54. člen ZUP določa, kdo je lahko pooblaščenec. Pooblaščenec je lahko vsak, kdor je poslovno popolnoma sposoben. Za zastopanje pred organom se lahko pooblasti tudi odvetniška družba ter fizična ali pravna oseba, ki je registrirana za opravljanje določene dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznosti, ki jih uveljavlja stranka. Pooblaščenci so lahko tudi subjekti, katerih registrirana dejavnost je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka (tretji odstavek 54. člena ZUP). Gre za vsebinsko in / ali funkcionalno povezavo med 1) dejavnostjo pooblaščenca in 2) področjem materialnega upravnega prava, ki določa 3) pravico, obveznost ali pravno korist stranke – npr. 1) projektiranje, 2) gradbeništvo in 3) gradbeno dovoljenje (gl. tudi Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 95). Povezanost je mogoče ugotavljati s pomočjo treh registrov, in sicer 1) Poslovnega registra Slovenije, 2) Standardne klasifikacije dejavnosti in 3) Register predpisov RS.


V dvomu, ali je povezanost izkazana, je po našem mnenju treba ravnati v korist oziroma interesu stranke, se pravi po njeni izkazani volji (npr. v postopku izdaje gradbenega dovoljenja je lahko pooblaščenec agencija, registrirana sicer za kupoprodajo nepremičnin). Če organ med postopkom ugotovi, da pooblaščenec ni sposoben za zastopanje, pa mora stranko opozoriti na možne škodljive posledice (načelo varstva pravic strank, 7. člen ZUP in četrti odstavek 54. člena ZUP).

Pooblaščenec, ki mu stranka v pooblastilu ni določila natančnejših pravic, sme opravljati vsa dejanja v upravnem postopku, vendar mora imeti posebno pooblastilo za umik zahtevka, za sklenitev poravnave, za prenos pooblastila na drugo osebo (substitut) ter za vložitev izrednih pravnih sredstev (več o tem Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 191). 59. člen ZUP ureja primer zastopanja na podlagi splošnega pooblastila. Če ima tako pooblastilo odvetnik, potem ima le-ta pravico opravljati vsa procesna dejanja v postopku o tej upravni zadevi razen vlaganja izrednih pravnih sredstev. Glede na dikcijo ZUP ("o tej upravni zadevi") se postavlja vprašanje razlage "splošnosti" pooblastila. Ali se mora pooblastilo stranke nanašati zgolj na raven posameznega postopka oziroma določene (ene) upravne zadeve ali pa se splošno pooblastilo lahko razteza vse vrste upravnih postopkov (in sodnih zadev, kot izhaja iz tipskega pooblastila, ki ga uporabljajo odvetniki)?


Menimo, da je treba v tem primeru dati volji stranke prednost pred obliko (pooblastila). Organ pa mora ugotoviti, ali je stranka s splošnim pooblastilom želela zajeti tudi konkreten upravni postopek. Na to lahko kažejo različne okoliščine, med drugim tudi čas izdaje pooblastila - če je bilo splošno pooblastilo dano tik pred postopkom, potem je mogoče domnevati, da velja (tudi) za ta konkreten upravni postopek, če pa je bilo dano dolgo časa nazaj (npr. več let), obstaja sum, ko bi naj organ skrbno preveril, ali stranka res želi, da jo zastopa določen pooblaščenec tudi v tej zadevi. Kolikor se pojavi vprašanje volje stranke pri pooblaščanju, to namreč vodi v vprašljivost izjave volje, kot jo domnevni zastopnik izraža pri vlaganju vlog v imenu in za račun stranke, kar lahko vodi v absolutno bistveno postopkovno napako (gl. drugi odstavek 237. člena ZUP).

Organ voljo stranke po zastopanju ugotavlja in spremlja ne samo pred formalnim začetkom postopka, ampak ves čas trajanja postopka, vendar pa zaradi splošnega pooblastila, ki ne poraja dvomov v voljo stranke, ne poziva k dopolnitvi vloge, kot sicer določata za manko pooblastila 55. člen ZUP in 67. člen ZUP. Vse povedano velja tudi za primer, ko je splošno pooblastilo dano osebi, ki ni odvetnik (gl. 4. odstavek 59. člena ZUP).