Ali se inšpekcijski postopek vedno uvede le po uradni dolžnosti ali se lahko uvede tudi na zahtevo prijavitelja s posebnim položajem po ZVOP-2 in kako se ravna s prijavo prijavitelja, če po uvedenem postopku ni ugotovljenih kršitev? 

Inšpektor mora obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih najkasneje po opravljenem nadzoru in sprejetem zadnjem ukrepu oziroma ustavitvi postopka (24. člen ZIN). 

Inšpekcijski postopek se po ZIN vedno začne po uradni dolžnosti. To velja tudi sicer za postopke v javnem interesu po 125. členu ZUP. Prijave, sporočila, pobude, pritožbe in druge vloge predstavljajo zgolj informacije inšpekcijskemu organu o morebitnih nepravilnostih.  

Prijava je dejansko pobuda za začetek postopka in ne vloga, s katero bi se na podlagi drugega odstavka 127. člena ZUP upravni (inšpekcijski) postopek tudi dejansko začel. Iz sodbe UPRS I U 143/2023-9 z dne 21. 7. 2025 izhaja, da prijavitelj nima pravice zahtevati uvedbe inšpekcijskega postopka, ker mu te podlage ne dajeta ne ZIN ne poseben zakon. Torej, če kršitev na podlagi prijave ni ugotovljenih, se postopek ne uvede in o tem obvesti prijavitelja, ki je to v prijavi zahteval (24. člen ZIN; glej primer Obravnava prijav - Upravna svetovalnica). 

V inšpekcijskem postopku pa tudi prijavitelj, samo zato, ker je prijavitelj, po ZIN in sicer nima položaja stranke, pač pa ga ima samo zavezanec, zoper katerega je inšpekcijski postopek uveden (24. člen ZIN). Prijav tudi ni mogoče zavreči na način zavrženja zahteve zaradi pomanjkanja pravnega interesa (glej tudi primer Začetek (inšpekcijskega) postopka v javnem interesu na zahtevo stranke? - Upravna svetovalnica). 

Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Ur. l. RS, 163/22 in nasl.) pa kot lex specialis v prvem odstavku 30. člena prijavitelju, ki meni, da obdelava njegovih osebnih podatkov krši Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov, ZVOP-2 ali druge predpise, priznava poseben položaj. Ta pri nadzornem organu vloži zahtevo skladu z ZUP, s katero zahteva nadzor zakonitosti obdelave svojih osebnih podatkov in predlaga ukrepe za vzpostavitev zakonitega stanja. ZVOP-2 postopanje z zahtevo ureja na način, da organ uvede nadzor, če je prijava popolna, ker vsebuje podatke po ZUP in podatke o upravljalcu ali obdelovalcu ter očitano kršitev, ki jih določi ZVOP-2, pri čemer mora o prijavi odločiti z odločbo v roku treh mesecev od prejema prijave (31. in 34. člen). V postopku se prijavitelju zagotavlja udeležba v postopku, s tem ko ga organ obvešča o procesnih dejanjih in mu omogoči pravico do izjave (32. člen). Če organ v obravnavanem postopku ugotovi sum kršitve varstva osebnih podatkov drugih oseb, mora po uradni dolžnosti uvesti inšpekcijski postopek (35. člen ZVOP-2). Ob tem je sicer treba upoštevati, da ZVOP-2 omenjeno postopanje nadzornega organa opredeljuje v istem četrtem poglavju kot inšpekcijski postopek, vendar v posebnem – ločenem oddelku.

V obravnavanem postopku se postavlja vprašanje, ali je predmet postopka s prijavo prijavitelja varstvo zasebnega interesa ali varstvo javnega interesa, saj pravila ZVOP-2 odstopajo od sistemskih pravil ZUP in ZIN, po katerih je varstvo zasebnega interesa vezano na interes vložnika, ki v ta namen vloži zahtevo za priznanje pravice ali pravne koristi, ali je njegov namen varstvo javnega interesa, ki naj po načelu objektivne zakonitosti zagotovi spoštovanje pravnih zavez. Začetek postopka na zahtevo prijavitelja in položaj prijavitelja v postopku vodita k sklepu, da gre za postopek za varstvo zasebnega interesa, vendar je neobičajno, da se pristojnost podeli nadzornemu organu, ki je po zakonu pristojen (tudi) za izvajanje inšpekcijskega nadzora. Ob tem namreč slednji ne ugotavlja le kršitev obdelave osebnih podatkov, ampak tudi izreka ukrepe, ki so lastni inšpekcijskemu postopku. Pravnosistemsko nadzorni organi namreč ne odločajo o pravicah ali pravnih koristih strank. Nejasnost pravil ZVOP-2 vodi v sklep, da gre za poseben postopek z aktivno in pasivno stranko, v katerem se prepletata zasebni in javni interes, pri čemer aktivna stranka z zahtevkom uspe, če organ ugotovi kršitev obdelave osebnih podatkov na strani pasivne stranke, kar se praviloma odrazi v ukrepih organa za odpravo kršitev. ZVOP-2 tu določa inšpekcijski postopek kot sui generis pravdo med strankami z nasprotnim interesom, pri čemer organ ugotavlja, ali je ravnanje pasivne ,stranke’ (upravljavca) skladno z javnim interesom, ki ščiti aktivno stranko (posameznika). Takšne primere, ko se v upravnem postopku odloča o pravnem položaju strank z nasprotnim interesom teorija (glej Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, 2024) označuje tudi kot kvazi sodne spore, saj je zasebni interes ene ali druge stranke skladen z javnim interesom glede dolžnega ravnanja z osebnimi podatki, čeprav ostali zakoni, ki urejajo take primere, npr. tržne ali socialne inšpekcije vendar kot zavezanca določajo kot zasebni subjekt, pri ZVOP-2 pa temu glede na določbe o upravljavcu kot odločevalcu v prvostopenjskem postopku ni tako. Zakon pa sicer zasebni interes opredeli presečno z javnim interesom prijavitelja ali prijavljenega upravljalca oziroma obdelovalca osebnih podatkov. Zato z odločitvijo v zadevi organ odloča o pravnem položaju prijavitelja kot aktivne stranke in upravljalca oziroma obdelovalca kot pasivne stranke, kar je nesistemsko odstopanje od ureditve po ZIN. Drugače je celo v istem zakonu, tj. v rednem & inšpekcijskem postopku po ZVOP-2 (36. člen in naslednji), ko se nadzor uvede ex officio in v katerem je varstvo namenjeno izključno javnemu interesu, čeprav ne gre prezreti, da potencialna kršitev obdelave osebnih podatkov posameznika in izrek ukrepov za njihovo odpravo vpliva tudi na pravni položaj posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. V takšnih primerih ni dvoma, da se odloča o pravnem interesu prej omenjenega posameznika, zato je nenavadna in posledično lahko tudi neustavna določba ZVOP, ki v vseh postopkih pred nadzornim organom izključuje stransko udeležbo (27. člen ZVOP-2).

Zakonska upravičenost za vložitev prijave – vloge oziroma zahteve za začetek postopka, vezanost organa na prijavo skupaj z dolžnim ugotavljanjem sledi pravilom dispozitivnega postopka in s tem povezanimi dolžnimi ravnanji organa po 67. in 129. členu ZUP. Zato prijava v tem smislu presega prijavo po ZIN.

ZVOP-2 je v delu, kjer ureja položaj prijavitelja s posebnim položajem poseben (30. člen in nasl.) in kot tak nadrejen ZUP in ZIN, ki pa se še vedno uporabljata podrejeno. Takšna ureditev položaja prijavitelja s posebnim položajem pomeni prenos 77. člena GDPR, ki sicer primarno cilja na presojo ravnanja (dejanja) upravljavca in na pravico posameznika do nadzora nad zakonitostjo obdelave osebnih podatkov posameznika, ne pa na presojo zakonitosti “akta” in s tem odločitev upravljavca o pravicah varstva osebnih podatkov. Dodati velja, da odločanje o pravicah po GDPR sicer sistemsko sodi v pritožbeni okvir kot presoja odločanja o pravicah posameznika po GDPR v položajih, kjer upravljavec nastopa kot prvostopenjski odločevalec, nadzorni organ pa kot drugostopenjski (pritožbeni) organ. Zaključimo lahko, da je ureditev po ZVOP-2 nesistemska in predstavlja hibridno ureditev med klasičnim dispozitivnim in oficialnim postopkom, ki pa zaradi prenosa 77. člena GDPR, ki govori o t. i. »pravici do vložitve pritožbe pri nadzornem organu«, bolj odpira pot dispozitivnosti.

Zaključek inšpekcijskega postopka je vezan na izdajo formalnega upravnega akta – meritorne odločbe ali sklepa o ustavitvi (Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, 2016, str. 193). V primeru, da je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, inšpektor ustavi postopek. Postopek se ustavi s sklepom ali v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika o inšpekcijskem pregledu (28. člen ZIN). Lahko pa se inšpekcijski postopek ustavi tudi, če niso več izpolnjeni pogoji za njegovo vodenje oz. če inšpektor glede na okoliščine presodi, da ni več javnega interesa za njegovo nadaljevanje (četrti odstavek 135. člena ZUP), (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 408 in primer Ustavitev postopka po uradni dolžnosti in nadaljevanje postopka na zahtevo stranke). Posebnost ZVOP-2 terja, da organ na podlagi prijave prijavitelja postopek zaključi z meritorno odločitvijo o zahtevi, ne zgolj z obvestilom o ugotovitvah in ukrepih nadzornega organa. Iz 34. člena ZVOP-2 namreč izhaja, da odločba, s katero nadzorni organ meritorno odloči tako o prijavi prijavitelja s posebnim položajem, kot glede na določbo 36. člena ZVOP-2 tudi v inšpekcijskem postopku, poleg sestavin, ki jih določa ZUP, vsebuje (med drugim) tudi ugotovitev o obstoju ali neobstoju zatrjevane kršitve obdelave osebnih podatkov prijavitelja s posebnim položajem v trenutku vložitve prijave. Tu gre za specifiko ZVOP-2, saj se postopek na podlagi prijave prijavitelja s posebnim položajem, tudi če ni kršitev, konča z odločbo, s katero se ugotovi, da ni prišlo do kršitve obdelave osebnih podatkov, saj niti ZVOP-2 ne določa, da se prijava prijavitelja s posebnim položajem zavrne oz. se ji ugodi.