V upravnem postopku (npr. inšpekcijski postopek) je bila stranki izrečena denarna kazen (izvršba s prisilitvijo). Zavezanec je nato vložil vlogo, s katero zaproša za obročno odplačilo te denarne kazni. Ker je bila denarna kazen že odstopljena v izterjavo pristojnemu organu, se zastavlja vprašanje, kako pravilno postopati z njegovo vlogo:

1. Ali je treba njegovo vlogo zavreči zaradi nepristojnosti po 65. členu ZUP?
2. Ali je bolj pravilno, da se vloga odstopi pristojnemu organu za izterjavo (npr. davčnemu organu)?

Po določbah 296. člena ZUP, se izvršba za izpolnitev zavezančevih nedenarnih obveznosti, opravlja po drugih osebah ali s prisilitvijo. Skladno s 298. členom ZUP, je zavezanca (dolžnika) mogoče prisiliti k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi, ko (Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 2. knjiga, str. 853 - 854):

1. ima zavezanec (dolžnik) obveznost v obliki storitve, dopustitve ali opustitve, pa ravna v nasprotju z njo,
2. je zavezanec (dolžnik) dolžan opraviti storitev, ki je namesto njega ne more opraviti nihče drug,
3. narava izvršbe zahteva tak način prisile,
4. izvršba po drugih osebah ni bila uspešna,
5. izvršba po drugih osebah ni primerna.

Pri izbiri sredstva (načina) izvršbe, mora izvršilni organ skladno s prvim odstavkom 285. člena ZUP (načelo smotrnosti izvršbe), izbrati tisti način izvršbe, ki je za zavezanca (dolžnika) najmilejše, če se z njim doseže namen izvršbe. Če je obveznost v obliki opustitve, dopustitve ali nenadomestne storitve, te po naravi ni mogoče izvesti po drugi osebi. To se nanaša tudi na preostale primere, ko je zavezanca (dolžnika) mogoče prisiliti k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi – če je bila izvršba po drugi osebi neuspešna, pri njej ni smiselno vztrajati, če se lahko zagotovi izpolnitev obveznosti z denarnimi kaznimi. Enako velja, če izvršba po drugih osebah zaradi okoliščin primera ni primerna. Izvršba po drugi osebi je prednostni način izvršbe pred izvršbo s prisilitvijo, ker z grožnjo denarne kazni upravičenec še nima zagotovila, da bo obveznost dejansko izpolnjena, medtem ko izvršba po drugih osebah to zagotavlja.

Eden izmed predpisanih načinov izvršbe so denarne kazni, ki so namenjene zagotoviti spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo (dolžnikovo) voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Gre torej za psihološko prisilitev, katere namen je z grožnjo posega v zavezančevo (dolžnikovo) premoženje vplivati na njegovo ravnanje. Denarna kazen tako ni kazenska sankcija, ampak prisilno sredstvo, posledično pa se za njen izrek ne ugotavlja zavezančeva (dolžnikova) subjektivna odgovornost za opustitev izpolnitve obveznosti, saj so objektivne. Izvršilni organ mora določiti primeren rok, da lahko zavezanec (dolžnik) v času njegovega trajanja izpolni obveznost, dolžina tega roka pa je odvisna od okoliščin primera, predvsem od narave obveznosti (več o denarni kazni v primeru Sklep o denarni kazni - Upravna svetovalnica).

Izvršilni organ v izreku sklepa o dovolitvi izvršbe zavezancu (dolžniku) zagrozi z denarno kaznijo, če v določenem roku ne izpolni obveznosti v obliki storitve (npr. izročitev orožja), opustitve (npr. prenehanje uporabe nevarnih prostorov) ali dopustitve (npr. dovolitev cepljenja). Ker gre pri izvršbi s prisilitvijo za neizpolnjeno nedenarno obveznost, se lahko zavezanec plačilu denarne kazni izogne z izpolnitvijo te osnovne obveznosti, saj je ravno to glavni namen izvršbe s prisilitvijo.

Če zavezanec (dolžnik) v postavljenem roku obveznost v celoti izpolni, se izvršba, skladno s prvim odstavkom 293. člena ZUP, s sklepom ustavi. Če pa rok poteče in zavezanec (dolžnik) že med trajanjem roka ravna v nasprotju z njegovo obveznostjo (npr. namesto, da bi pristopil k rušenju objekta, nadaljuje njegovo gradnjo), izvršilni organ pošlje denarno kazen v izvršitev in zavezancu zagrozi z novo denarno kaznijo, ki je višja od prve, če ni bila že prva na zgornji meji, ki jo dovoljuje zakon, tj. tisoč evrov. Sklepi, ki jih izdaja izvršilni organ, so torej sklep o dovolitvi izvršbe po 290. členu ZUP in drugi sklepi, zoper katere je po 292. členu ZUP dopustna pritožba, katera vložitev nima odložilnega učinka na izvršbo, lahko se doseže le zadržanje ali odlog izvršbe.

Denarna kazen, ki je naložena v sklepu, se izterja, če je zavezanec (dolžnik) ne izpolni prostovoljno v izpolnitvenem roku. Smisel izvršbe je namreč v tem, da stranko prisili k izpolnitvi osnovne obveznosti. Ta sklep je izvršilni naslov po ZUP, za njegovo izvršbo pa je skladno s 294. členom ZUP pristojen davčni organ. Ta sklep postane izvršljiv, ko po njegovi vročitvi preteče izpolnitveni rok, saj pritožba zoper njega nima odložilnega učinka (več o tem v primeru Pristojnost v izvršilnem postopku pri prisilitvi z denarno kaznijo - Upravna svetovalnica; prav tam, str. 854 - 858).

Davčni organ (FURS) izvaja postopke davčne izvršbe za lastne terjatve (davčne obveznosti) kot tudi za terjatve drugih predlagateljev (nedavčne obveznosti). Glede odločanja o vlogah za odpis, odlog in obročno plačilo davkov, FURS postopa po določbah 101., 102. in 103. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/11-UPB in nasl.). Navedeni členi se pri odločanju o vlogah za odpis, odlog in obročno plačilo, ne uporabljajo v primerih, ki jih določa 110. člen ZDavP-2. Tako se določbe teh členov skladno z drugim odstavkom odstavkom 110. člena ZDavP-2 ne uporabljajo za globe, stroške postopka o prekršku ter za druge denarne nedavčne obveznosti (npr. denarne kazni, ki niso izrečene v prekrškovnem postopku), razen če področni zakon določa drugače. FURS je tako pristojen samo za odločanje o vlogah za odpis, odlog in obročno plačilo davkov po 101. 102. in 103. členih ZDavP-2 ter za odločanje o obročnem plačilu glob in stroškov postopka o prekršku po 18. členu Zakona o prekrških – ZP-1 (Ur. l. št. 29/11-UPB in nasl.). Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse po sodni UPRS II U 245/2012 z dne 5. 6. 2013.

Terjatev drugih predlagateljev – druge denarne nedavčne obveznosti (npr. denarne kazni) - FURS ne vodi v svojih knjigovodskih evidencah, za njih vodi le izvršbo. Predlagatelj izvršbe ostane tudi po vložitvi predloga za izvršbo nosilec teh obveznosti. Tako FURS ni pristojen za odločanje o vlogah za obročno plačilo izrečenih denarnih nedavčnih obveznosti.

Zaradi navedenega organ (npr. inšpektorat), ki je izrekel denarno kazen, vloge zavezanca za obročno plačilo obveznosti ne sme zavreči po 65. členu ZUP, ampak jo mora obravnavati sam. Pri tem je potrebno poudariti, da ZUP ne vsebuje določb o obročnem plačilu denarnih obveznosti, zato je možnost takšnega plačila možna le, če to določa področni predpis. Upravni organ se pri odločanju o vlogi za obročno plačilo obveznosti ravna skladno z določbami področnega predpisa. Če ne obstaja pravna podlaga za obročno plačilo, se mora zavezančeva vloga za obročno plačilo naložene obveznosti zavreči s sklepom, skladno s 1. odstavkom 129. člena ZUP, saj stranka uveljavlja pravico, ki ni upravna zadeva, ker nima opore v veljavni zakonodaji.