Kako poteka izvršilni postopek, če se zavezancu določi kot način prisilitve grožnja z denarno kaznijo? Kdo izda sklep o denarni kazni v izvršilnem postopku – matični izdajatelj izvršilnega naslova (obveznostne odločbe) kot izvršilni organ pri nedenarnih obveznostih ali davčni organ?

Ali je možno tudi zoper organ državne uprave začeti postopek prisilne izvršbe? Na primer ko se državni organ na izdano inšpekcijsko odločbo ne odzove ter ne odpravi nepravilnosti.

S konkretnim upravnim aktom, ki ga upravni organ izda na podlagi dejstev, odloči pristojni organ o upravni zadevi in s tem aktom na avtoritativen način ustvarja določeno pravno razmerje, npr. naloži stranki obveznost v javnem interesu. Izvršba je pravna institucija, ki omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja, ki je izraženo v izreku konkretnega upravnega akta. Do tega pride, če oziroma kadar stranka, ki je dolžna ravnati po izreku (dispozitivu), prostovoljno tega ne stori v danem izpolnitvenem roku. Izvršba se tako kaže po eni strani kot nadaljevanje (zaključna faza) upravnega postopka, po drugi strani pa je izvršba povsem ločen in samostojen postopek (gl. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 605).

Tudi kadar je zavezanec organ državne uprave, izvršba poteka na enak način, kot če bi bil zavezanec kdorkoli drug.
Pravna podlaga za tako postopanje je prvi odstavek 286. člena ZUP, ki pravi, da se izvršba opravi zoper tistega, ki je dolžan izpolniti obveznost. Iz navedenega torej izhaja, da je potrebno ukrepati zoper vse in vsakogar, ki je dolžan opraviti neko obveznost oz. odpraviti nepravilnost.

Izvršba se opravi na podlagi:

*izvršljive odločbe ali drugega naslova (sklepa ali kako drugače poimenovanega posamičnega upravnega akta ali zapisnika o poravnavi) z naloženo obveznostjo stranki (ki je ni izpolnila v danem roku, gl. 224. člen ZUP) in
*sklepa o dovolitvi izvršbe, kot določa 290. člen ZUP, ki se izda po izteku izpolnitvenega roka po odločbi, ki nalaga obveznost. Ta sklep se ne izda, če je organ zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu dovolilno klavzulo o izvršbi vključil že direktno v posebno točko izreka odločbe po tretjem odstavku 290. člena ZUP (tedaj že odločba sama vsebuje sklep o izvršbi in se izvršba dejansko vodi brez posebne izdaje sklepa).
S sklepom o izvršbi se v izreku ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva (datum) in določi način izvršbe. V četrtem odstavku 290. člena ZUP še določa, da kadar upravne izvršbe ne opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, potrdi ta organ na odločbi, da je postala izvršljiva (potrdilo o izvršljivosti) in jo pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izvršbo.

V 289. členu ZUP določa, da upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, razen če ni s posebnim predpisom za to določen kak drug organ, upravno izvršbo denarnih obveznosti pa opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti, tj. po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2-UPB4, Ur. l. RS, št. 13/11 in nasl. ). Vse denarne obveznosti iz upravnega postopka, tudi izrečene denarne kazni v postopku, po prvem odstavku 294. člena ZUP torej izterjuje davčni organ, ne izdajatelj izvršilnega naslova. Kateri je pristojni davčni organ, določata poleg ZDavP-2 zakona, ki opredeljujeta finančno področje. Po teh predpisih je za davčno izvršbo nedavčnih denarnih obveznosti (tudi denarnih kazni iz nedavčnih upravnih postopkov) pristojen finančni urad.

To pomeni, da postopek, ko se izdajatelj izvršilnega naslova odloči za izvršbo s prisilitvijo po denarni kazni v skladu s 298. členom ZUP, teče praviloma po naslednjih korakih, nekatere izvaja izdajatelj izvršilnega naslova, drug davčni organ:

#matični upravni organ za določeno upravno področje izda obveznostno odločbo;
#če stranka obveznosti po odločbi ne izpolni v danem roku, izdajatelj odločbe, torej matični upravni organ, izda sklep o izvršbi, v katerem določi kot način prisilitve denarno kazen do 1.000 evrov, t. i. sklep o izvršbi z grožnjo denarne kazni, pri čemer zavezancu dodeli dodatni rok za izpolnitev obveznosti po odločbi;
#če stranka ne izpolni temeljne obveznosti po odločbi niti v dodatnem roku po sklepu o izvršbi z grožnjo denarne kazni, izdajatelj odločbe in sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni slednjega (ker gre za izterjavo denarne obveznosti po tem sklepu, ne po osnovni odločbi!) potrdi kot izvršljivega in ga s s spremnim dopisom pošlje davčnemu organu v izterjavo zagrožene denarne kazni; izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni kot izvršilnega naslova za davčno izvršbo nujno na tem sklepu potrdi datum izvršljivosti (clausula executionis), ker je potrjena izvršljivost za davčni organ procesna predpostavka za nadaljnje ukrepanje (uvedbo postopka davčne izvršbe), pri čemer izdajatelj izvršilnega naslova (sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni) ob odpremi zadeve davčnemu organu temu tudi predlaga način izvršbe (po ZDavP-2, na katerega odreja pri teh obveznostih ZUP), a naslovni davčni organ pri določitvi načina izvršbe na predlog ni vezan (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 790);
#davčni organ izda sklep o izvršbi denarne kazni in nato v dejanskem delu postopka izvršbe izpelje sam rubež; plačana denarna kazen, če izterjana ob neizpolnjeni obveznosti se ne vrača niti po izpolnitvi obveznosti;
#vzporedno s postopkom davčne izterjave denarne kazni pa matični upravni organ, če temeljna obveznost po odločbi še vedno ni izpolnjena, izda nov sklep o izvršbi, v katerem določi grožnjo nove denarno kazen ali drug način prisilitve (npr. po drugih osebah, gl. 296. člen ZUP);
#če stranka še ne izpolni temeljne obveznosti po odločbi niti v dodatnem roku po drugem sklepu o izvršbi in je bila v tem spet zagrožena denarna kazen, izdajatelj (drugega) sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni tega spet pošlje davčnemuu organu v nov, vzporedni izvršilni postopek itd. vse do izpolnitve temeljne obveznosti, sploh če je bila ta naložena v javnem interesu.


Izvršilni postopek denarne obveznosti vedno vodi le davčni organ, nikdar nedavčni upravni organ kot sicer izdajatelj izvršilnega naslova z denarno obveznostjo (sklepa z zagroženo denarno kaznijo). Če bi sklep o izvršbi denarne kazni izdal izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni, bi bil tak akt izpodbojen, saj bi nastopila absolutna bistvena postopkovna napaka po 1. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tak sklep bi bil tudi predmet odprave po nadzorstveni pravici po 1. točki prvega odstavka 274. člena ZUP, saj je stvarna pristojnost temelj formalne zakonitosti v postopku. Na to pravilo mora paziti tudi sodišče v upravnem sporu in zato v primeru tožbe zoper sklep o izvršbi denarne kazni, ki bi ga izdal kar nedavčni organ kot izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni, tak sklep odpraviti in vrniti v odločanje pristojnemu organu.

Čeprav v različnih delih nekateri avtorji navajajo celo vzorce aktov za drugačno postopanje od opisanega (npr. po Sedonja et al., Vzorci uradnih pisanj, 2002 in 2008, je povsem brez pravne podlage vzorec "Opozorilo zavezancu, naj izpolni obveznost" (v izdaji 2002, št. 253, str. 738), ki je spisan kot navaden dopis, čeprav bi moral biti izdan sklep o izvršbi z grožnjo izvršbe po drugi osebi; enako je nepravilen "Sklep o ustavitvi" (v izdaji 2008, št. 292, str. 950)), gre pri kršitvah pravil za res hude napake, ki se jim morajo organi izogibati in voditi postopek v interesu strank in za zaščito javne koristi le na zakonit način.

Če je izdajatelj izvršilnega naslova že v odločbi ali posebnem sklepu o izvršbi zagrozil z denarno kaznijo, odstopi izvršbo organu, pristojnemu za davčno izvršbo, le če zavezanec ni izpolnil obveznosti niti v tem dodatnem roku, danem v sklepu o izvršbi ali izvršilni klavzuli odločbe, niti še do odpreme predloga na organ, pristojen za davčno izvršbo. Smisel izvršbe je namreč samo v tem, da stranko prisili k izpolnitvi osnovne obveznosti. Če to ni več potrebno, ker je stranka obveznost (po odločbi) izpolnila, se izvršba ne uvede ali pa se že začet postopek ustavi, čeprav je stranka obveznost izpolnila prepozno! Če bo zavezanec obveznost izpolnil šele čez nekaj časa, a je zadeva vmes že odstoplljena in v izterjavi pri davčnemu organu, je izdajatelj odločbe in sklep z grožnjo denarne kazne dolžan obvestiti davčni organ, naj ne izda sklepa o izvršbi. Če je davčni organ že izdal sklep o izvršbi in izterjava še ni opravljena (do konca, z rubežem), se izda sklep o ustavitvi po 293. členu ZUP. Le če je zavezanec že plačal denarno kazen ali je bila že izvedena izterjava pred datumom izpolnitve, se ne vrača plačane kazni, sicer se postopek izvršbe ne uvede ali ustavi.

Ali povedano nekoliko drugače: Matični upravni organ s sklepom o dovolitvi izvršbe najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če v danem roku ne bo opravil svoje obveznosti. Prisilno sredstvo, s katerim organ zagrozi zavezancu, je denarna kazen, ki se v primeru, da zavezanec do roka svoje obveznosti ne izpolni, takoj izterja prek davčnega organa, zavezancu pa se z novim sklepom organa, ki je matični izdajatelja odločbe, določi nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo enako ali višjo denarno kaznijo (do 1.000 evrov vsakič). Taka kazen je psihološka prisilitev in tudi ekonomsko sredstvo, s katerim naj bi organ vplival na zavezanca, da bi izpolnil primarno obveznost, izhajajočo iz meritorne odločbe. Ta kazen ni represija oziroma kazenska sankcija, temveč preventivno sredstvo in zato se ne zahteva zavezančeva krivda oziroma odgovornost za neizpolnitev obveznosti (prim. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 614-626).