Organ je v postopku pomotoma izdal nezakonit procesni sklep, s katerim je bil stranki določen rok za dopolnitev vloge, čeprav je bil ta rok že prej pravilno podaljšan in je ponovno podaljšanje po zakonu neutemeljeno. Poleg tega je bil v nezakonitem sklepu določen rok, ki je že potekel. Ker sklep o podaljšanju roka ne predstavlja odločanja o vsebinskem vprašanju in zato ne izpolnjuje pogojev za ničnost po drugem odstavku 279. člena ZUP, se postavlja vprašanje, ali lahko organ izda nov sklep, s katerim zavrne predlog stranke za podaljšanje roka ter posledično njeno vlogo kot prepozno zavrže.

Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali izroči vložniku, če je podal vlogo neposredno pri organu. Če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba (prvi in drugi odstavek 67. člena ZUP).

Organ mora v postopku vedno skrbeti za varstvo pravic strank (7. člen ZUP) in pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank uporabljati s predpisi določene ukrepe, ki so za stranke ugodnejše. V kolikor bi bila vloga morebiti dopolnjena še preden bi organ izdal sklep o zavrženju, bi moral upravni organ vlogo vzeti v vsebinsko obravnavo (gl. ta primer).

Rok za dopolnitev vloge je po svoji naravi procesni rok, ki se lahko v skladu z 99. členom ZUP s sklepom podaljša, če stranka pravočasno zaprosi za podaljšanje in navede opravičene razloge (gl. ta primer).

Ker pri sklepu o podaljšanju roka za dopolnitev vloge ne gre za sklep, s katerim bi bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih, ki se tičejo predmeta odločanja, takšnega sklepa ni mogoče izreči za ničnega (drugi odstavek 279. člena ZUP; gl. ta primer). Zoper sklep o podaljšanju roka tudi ni dovoljena pritožba (četrti odstavek 99. člena ZUP). Če iz vsebine predmetnega sklepa o podaljšanju izhaja, da je z njim odločeno o strankini prošnji za podaljšanje roka za dopolnitev, organ torej nima podlage v ZUP, da o istem predlogu oz. prošnji za podaljšanje še enkrat odloči.

V kolikor stranka vloge ni dopolnila v roku, določenem v sklepu o podaljšanju roka, za katerega podaljšanje je stranka zaprosila po pozivu za dopolnitev, bi v danem primeru lahko organ v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP izdal sklep o zavrženju vloge, če do izdaje sklepa o zavrženju vloga ni bila dopolnjena. Če bi stranka vložila pritožbo zoper sklep o zavrženju, je sicer vprašljivo, kako bi ravnal pritožbeni organ. Obstaja verjetnost, da bi pritožbeni organ navedeni sklep o zavrženju odpravil, glede na to, da je pred tem bil izdan nezakonit sklep o podaljšanju. Organ, ki vodi in odloča v upravnem postopku, je namreč dolžan upoštevati pravila postopka, ki izhajajo iz določb ZUP tudi z namenom, da stranka svoje pravice čim bolj učinkovito zavaruje ter uveljavi.

V obravnavani procesni situaciji, ko je upravni organ na podlagi strankine prošnje izdal nezakonit sklep o podaljšanju roka za dopolnitev vloge, s katerim je določil rok, ki je že potekel, bi bilo smotrno, da organ stranko ponovno pozove na dopolnitev, s čimer bi saniral procesno kršitev, ki jo je povzročil z izdajo predmetnega sklepa o podaljšanju.