Stranki je bilo poslano obvestilo in pouk, da se v roku, ki ga določa zakon (npr. 5 dni od vročitve obvestila) lahko izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah primera (npr. prekrška po ZP-1 s smiselno rabo ZUP). Stranka je po preteku roka na organ naslovila prošnjo za podaljšanje roka, pri čemer opravičeni razlogi za morebitno podaljšanje roka niso bili podani. Kako naj postopa uradna oseba?

Za posamezna dejanja v postopku se določijo roki, ki so pomembni predvsem z vidika načel zakonitosti, varstva pravic strank ter javne koristi in ekonomičnosti. Ko se ugotavlja potek roka, je najprej treba preveriti, ali je rok materialno ali procesnopravni, pri tem pa je treba izhajati iz njegove vsebine in ne iz pretežne narave zakona, v katerem je rok določen. Za materialne roke velja, da se z njimi uveljavlja materialne pravice ali nalaga materialne obveznosti (npr. vložitev zahteve za priznanje materialne pravice), procesni roki pa so določeni za opravo procesnih dejanj (npr. vložitev pravnega sredstva) (Kovač in Jerovšek, 2023, Upravni postopek in upravni spor, str. 155-156).

Kadar roki niso določeni z zakonom, podzakonskim predpisom, aktom za izvrševanje javnih pooblastil ali predpisom lokalne skupnosti jih, glede na okoliščine primera, določi uradna oseba, ki postopek vodi (99. člen ZUP). Po ZUP materialnega roka organ ne sme podaljšati, upravičen pa je podaljšati procesne roke, ki jih je določil sam, vendar ne tudi tistih, ki so predpisani, če tega ne omogoča predpis, ki rok določa (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 600-601). Procesne roke lahko določajo področni predpisi (drugače kot ZUP) ali neposredno ZUP in so podaljšljivi, kolikor jih določi uradna oseba in po dolžini niso opredeljeni že v samem zakonu. Glede na različna merila se procesni roki delijo na nadaljnje skupine. Najvažnejši kriterij so posledice, ki nastanejo po njihovem izreku za stranko ali organ. Procesni prekluzivni roki se navezujejo na stranke in iztek roka pomeni izgubo procesne pravice, če oseba, na katero se rok nanaša, v določenem času ni opravila procesnega dejanja (sodba UPRS I U 413/2020-10 z dne 8. 12. 2020), medtem ko procesni instrukcijski rok predstavlja navodilo organu, naj v določenem roku opravi določeno procesno dejanje (Kovač in Jerovšek, prav tam, str. 156-157).

Po ZUP se lahko rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, podaljšata na prošnjo prizadete osebe pred iztekom roka, vendar le v primeru, če so za to podani opravičeni razlogi za podaljšanje (tretji odstavek 99. člena ZUP), ki jih mora stranka sama tudi izkazati. Pretečenega roka torej ni mogoče podaljšati (sodba VSRS I Up 164/2017 z dne 4. 10. 2017). Nadalje, ko gre za procesni prekluzivni rok, pa je stranka zamudila rok v katerem bi morala opraviti določeno dejanje postopka iz opravičenih vzrokov, je mogoča le vrnitev v prejšnje stanje (103. člen ZUP; glej primer upravne svetovalnice).

Določila ZUP o rokih se glede na 58. člen Zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 7/03 in nasl.) smiselno uporabljajo tudi v prekrškovnih zadevah. Iz navedenega primera izhaja, da gre za zamudo prekluzivnega procesnega roka (izjaviti se), torej roka za uveljavljanje procesne pravice, da se stranka izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah primera, tu prekrška.

Ker gre za zakonsko določeni nepodaljšljivi (peremptorni) rok, organ v primeru prejete vloge za njegovo podaljšanje zato postopa po 129. členu ZUP in o prošnji odloči s posamičnim upravnim aktom, torej ob prepozni vlogi s sklepom o zavrženju.

Pritožbe zoper sklepe niso (vedno) dovoljene oziroma so dovoljene samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. V skladu s 129. členom ZUP je zoper zadevni sklep sicer dovoljena pritožba.