Ali lahko organ stranki rok za izpolnitev obveznosti, določen v odločbi (ali drugem izvršilnem naslovu, npr. zapisniku o inšpekcijskem nadzoru, ki vsebuje opozorilo z rokom), podaljša, in če da – samo enkrat ali se lahko podaljša večkrat?

Organ je izdal odločbo, s katero je bil stranki dan rok za izpolnitev obveznosti (npr. opraviti kontrolni zdravniški pregled po Zakonu o voznikih). Rednega pravnega sredstva stranka ni uporabila, je pa tik pred potekom roka za izpolnitev obveznosti podala prošnjo za njegovo podaljšanje. Ali je rok mogoče podaljšati z izdajo nove odločbe ali bi morala stranka prošnjo za podaljšanje podati že v 15-dnevnem pritožbenem roku in bi se tako zadeva obravnavala v sklopu pritožbe?

Stranka je zoper obveznostno odločbo z rokom izpolnitve v pritožbenem roku vložila pritožbo, v kateri je navedla, da je določeni rok prekratek, obenem pa plačala pritožbeno takso. Iz strankine vloge izhaja, da bo obveznost izpolnila, vendar potrebuje daljši rok. Ali se to pisanje obravnava kot pritožbo, katere reševanje spada v pristojnost druge stopnje, ali kot prošnjo za podaljšanje roka, o kateri odloča organ prve stopnje?

Roki za izpolnitev obveznosti so materialni roki, ker določajo obseg obveznosti, ki se nalaga, in "mejo", od kdaj dalje običajno sledi materialnopravna posledica, tj. prisilna sankcija (izvršba) in druge omejitve po področnem zakonu, če stranka naloženega ne izpolni v danem roku. Zato materialni roki sploh niso podaljšljivi, razen če področni (materialni) zakon sam tako določi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 244). Rok za izpolnitev obveznosti, tj. izpolnitveni ali paricijski rok, ki je določen v področnem zakonu, se lahko podaljša v skladu s področnim zakonom, pod dodatnim pogojem, če le-ta določa relativni rok (neredko je namreč določen absoluten rok, ki pa je nepodaljšljiv po naravi stvari).

Kadar materialni zakon dovoli podaljšanje izpolnitvenega roka, naj bi bilo tudi v zakonu določeno, ali je to podaljšanje možno le enkrat ali večkrat. Po naravi zadeve bo praviloma oziroma ob različnem tolmačenju možno kvečjemu enkratno podaljšanje, sicer ni videti smisla v prvotnem omejevanju roka. Večkratno podaljšanje torej pride v poštev le, če bi področni zakon neposredno določil to možnost. O podaljšanju se odloči na predlog/zahtevo stranke z odločbo (ali drugim izvršilnim naslovom, enakim, kot je bil izdan pri določitvi prvotnega roka), saj gre za materialnopravno vprašanje.

Po ZUP torej materialnega roka ni mogoče podaljšati. Če ni podlage za podaljšanje v področnem predpisu, bi bilo treba zato zahtevek stranke v takem primeru zavreči s sklepom, ker stranka uveljavlja pravico, ki ji je pravo ne daje, po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker ne gre za pravico, za katero bi temelj podajal zakon (niti ZUP niti poseben zakon).

Kljub nepodaljšljivem izpolnitvenem roku iz odločbe oziroma drugega izvršilnega naslova, je zaradi pravil izvršilnega postopka, ki terjajo izdajo sklepa o (dovolitvi) izvršbi po 290. členu ZUP, s katerim se ponovno določi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti pred začetkom neposrednih izvršilnih dejanj ali prisilitvijo, treba upoštevati, da določitev roka v izvršilnem postopku posredno vpliva na izpolnitveni oz. paricijski rok, saj stranka tako dobi dodaten čas za izpolnitev pred izvršbo. Z določitvijo roka za izpolnitev, ki je obvezna sestavina sklepa o izvršbi, bi zato poenostavljeno lahko govorili celo o podaljšanju roka, čeprav v pravnem smislu ne gre za podaljšanje, ampak nov rok. ZUP trajanja tega roka ne omejuje, vendar je pri določanju treba upoštevati javni interes in s tem povezan še dopusten časovni vidik za njegovo zavarovanje. V sklepu o izvršbi je zato pri določitvi oziroma »podaljšanju« roka treba strogo presoditi naslednje okoliščine:

1. stranka s konkretnimi dejanji kaže, da se je vsaj trudila prvotni rok izpolniti – ne gre za očitno izogibanje obveznosti, ampak "benevoletno" kršitev,
2. organ oceni, da je podaljšanje roka res potrebno, ker prvotnega roka iz bolj ali manj objektivnih razlogov realno ni (več) mogoče izpolniti,
3. podaljšanje roka ne sme biti v nasprotju s konkretno materialno določbo oz. namenom materialnega zakona (npr. če materialni zakon določa rok za izpolnitev obveznosti v obsegu do 6 mesecev, ne more biti potem rok za izvršbo denimo nekaj let, ampak kvečjemu nekaj tednov/mesecev),
4. podaljšanje roka ne sme prizadeti pravic oz. pravnih koristi drugih oseb niti biti zato ogrožena javna korist,
5. vse prejšnje točke in določitev konkretnega roka je potrebno v obrazložitvi sklepa o izvršbi po načelu sorazmernosti opredeliti oziroma obrazložiti (npr. zakaj ravno 5 mesecev in ne več oziroma manj).

Upravni organ v izreku odločbe (213. člen ZUP) določi rok, v katerem mora stranka opraviti dejanje oziroma izpolniti obveznost. Pri tem mora izhajati iz obveznosti zagotavljanja poštenega postopka iz 22. člena Ustave, in sicer, da pri določitvi roka upošteva okoliščine primera in stranki določi dovolj časa, da opravi dejanje, upoštevaje potencialno prizadetost javnega interesa in posledično potrebo po njegovem čimprejšnjem zavarovanju. V konkretnem primeru je razbrati, da mora stranka v predpisanem roku opraviti kontrolni zdravniški pregled po Zakonu o voznikih (ZVoz-1, Ur. l. RS, št. 92/22 in nasl.), ki ne ureja možnosti podaljšanja roka za izpolnitev obveznosti, pri čemer pa tudi izvršljivost odločbe veže na potek paricijskega roka, in ne pritožbenega roka oziroma na dokončnost in/ali pravnomočnost odločbe (glej šesti odstavek 84. člena ZVoz-1). V danem primeru zato velja kot zgoraj omenjeno, tj. da je rok za izpolnitev obveznosti materialni (paricijski) rok, kar pomeni, da ni podaljšljiv (po 99. členu ZUP), razen če področni (materialni) zakon določi drugače, kar pa v tem primeru niti Zakon o voznikih ne določa. Upravni organ zato prošnjo stranke za podaljšanje izpolnitvenega roka zavrže s sklepom po prvi točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker stranka uveljavlja pravico, ki ji je pravo ne daje.

Če pa bi bila možnost podaljšanja paricijskega roka dana po področnem zakonu, bi se o tem odločilo v skladu s tem zakonom, praviloma zaradi meritorne odločitve in spremembe že izdane odločbe z odločbo (ne s sklepom, ki pride v poštev pri formalnih odločitvah). Pri tem bi verjetno zakon zahteval vložitev prošnje za podaljšanje še pred iztekom prvotnega paricijskega roka, ne znotraj roka za pritožbo, saj gre pri izpolnitvi obveznosti za vprašanje izvršljivosti in ne dokončnosti (več o tem v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 231 in nasl.).

Rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, se lahko podaljša na prošnjo, ki jo vloži oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje (99. člen ZUP). Prošnja za podaljšanje je sicer po 63. členu ZUP vloga, s katero se stranke obračajo na organe, sodi pa med zahteve o teku postopka, torej postranska procesna vprašanja, seveda če se prošnja nanaša na procesni rok. Če za to ni pravne podlage v posebnem zakonu, ni je pa ntii v ZUP, lahko stranka vloži tudi pritožbo, če oceni, da je bil prvotno določen rok (pre)kratek.

Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka nasploh načeloma pravico pritožbe. O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal nosilec javnega pooblastila, odloča organ, določen z zakonom. Če zakon ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, odloča o njej stvarno pristojno ministrstvo (232. člen ZUP). Dokler teče rok za pritožbo, se odločba ne more izvršiti, razen če je v izreku na podlagi zakona zapisana klavzula o nesuspenzivnosti akta (236. člen ZUP). Pritožnik mora v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo. V danem primeru je stranka vložila pritožbo v kateri je prosila za podaljšanje roka. Pri tem je izrecno vlogo navedla kot pritožbo. Stranka navaja, da je določeni rok prekratek, kar pomeni, da izpodbija odločbo v delu, ki določa rok za izpolnitev obveznosti. Če stranka izrecno poimenuje svojo vlogo kot pritožba in plača pritožbeno takso, se ta vloga šteje kot pritožba. Nasploh se vloga obravnava glede na izraženo voljo stranko v okviru pravnih možnosti, čeprav jo stranka poimenuje drugače oz. napačno, tako da bi tudi v primeru izrecno vložene "prošnje za podaljšanje roka" po izdaji odločbe namesto takojšnje zavržbe po 129. členu ZUP kazalo stranko najprej pozvati, ali morda ne uveljavlja pritožbe.

Pritožba se vloži pri organu prve stopnje, saj jo mora ta preizkusiti v skladu z 240. členom ZUP in ima nadalje tudi možnost izdaje nadomestne odločbe na podlagi 242. členu ZUP,, kjer lahko morebitno utemeljeno pritožbo upošteva in npr. ob spoznanju prekratkega roka z novo odločbo prvotno v tem delu nadomesti. Če pa organ prve stopnje oceni, da je bil prvotni rok ustrezen, odstopi pritožbo organu druge stopnje, ki je pristojen, da o njej odloči (245. člen ZUP).

Organ na drugi stopnji lahko pritožbi ugodi, če ugotovi, da je bil rok določen brez ustrezne pravne podlage ali je bil nesorazmerno kratek. V takem primeru lahko spremeni odločbo in določi daljši rok (247. člen ZUP). Če je bil rok določen skladno s pravnimi predpisi, pritožbo zavrne. Glede na opis okoliščin lahko nastopi tudi položaj, da stranka šele v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze (češ da je bil določen rok prekratek), kar ni dopustno, razen če obrazloži, zakaj jih ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi (238. člen ZUP).