V upravnem postopku, ki je bil prekinjen zaradi reševanja predhodnega vprašanja pred pristojnim sodiščem (npr. sodni postopek glede ureditve meje po ZKN), se stranka odloči, da umakne del svoje zahteve, ki je predmet sodnega postopka. Ali lahko upravni organ v tem delu postopek ustavi na podlagi umika dela zahtevka stranke, čeprav sodni postopek na sodišču še vedno teče?

Predhodno vprašanje po 147. členu ZUP predstavlja samostojno pravno celoto, za katero organ, ki vodi matični upravni postopek, ni pristojen, a je njegova rešitev ključna za odločitev o predmetu postopka, saj je pogosto sestavni del dejanskega stanja. Za rešitev predhodnega vprašanja je pristojen drug upravni organ ali sodišče (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 188). Primeri predhodnih vprašanj so raznovrstni. Pogosto se pojavijo v davčnih zadevah, pri ugotavljanju obstoja stvarno-pravnih pravic (npr. služnosti) v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pri vprašanjih lastništva v razlastitvenih postopkih ipd. Gre torej za ugotavljanje obstoja pravice, obveznosti ali pravnega razmerja. Primer predhodnega vprašanja je lahko sodni postopek za ureditev meje po drugem odstavku 62. člena Zakona o katastru nepremičnin (ZKN, Ur. l. RS, št. 54/21 in nasl.).

Po peti točki prvega odstavka 153. člena ZUP organ v takem primeru prekine postopek, kar pomeni, da postopek začasno obstane, vendar se bo prej ali slej nadaljeval oz. končal na en ali drug način. Bistvo prekinitve pa je v mirovanju rokov v zadevi do razrešitve razloga za prekinitev. Prekinitev je torej pogojna in časovna – organ ne more izdati odločbe, dokler predhodno vprašanje ni razrešeno. Postopek se v tem obdobju formalno ne zaključuje, temveč čaka na odločitev sodišča ali drugega organa, od katere je odvisno končno odločanje (glej tudi primer Prekinitev upravnega postopka zaradi predhodnega vprašanja).

Stranka ves čas postopka razpolaga s svojim zahtevkom, zato ga lahko umakne deloma ali v celoti. Če stranka umakne zahtevek na prvi stopnji do izdaje odločbe, organ s sklepom ustavi postopek (Jerovšek in Kovač, prav tam, str. 179). Po ZUP je izrecno možen tudi delni umik zahteve. V prvem odstavku 134. člena ZUP je namreč določeno, da stranka lahko umakne svojo zahtevo delno ali v celoti. Omejitve umika so določene v primerih, ko v postopku nastopa stranka z nasprotnim interesom (drugi odstavek 134. člena ZUP). V primeru, ko pa je stranka v spornem delu umaknila zahtevo, v skladu s prvim odstavkom 135. člena ZUP organ v tem primeru izda sklep o ustavitvi postopka za tisti del zahtevka, ki ga je stranka umaknila.

Umik dela zahtevka pomeni, da ta del postopka ne obstaja več kot predmet odločanja (glej primer Umik zahtevka stranke v postopku). Čeprav sodni postopek na sodišču še teče, organ nima več pravne podlage za nadaljnje odločanje v tem delu, ker je stranka umaknila zahtevek. 

Za preostali del zahtevka, ki ni bil umaknjen, organ pod omenjenimi pogoji, lahko nadaljuje postopek. Glede tega dela se izda odločba, V danem primeru se torej v delu zahtevka, ki ga je stranka umaknila, postopek ustavi s sklepom o ustavitvi postopka. Preostali (nesporni) del zahtevka pa se nadaljuje do izdaje odločbe.

Glede na naravo zahtevka bi bilo možno v danem primeru sicer že pred umikom zahtevka, ki se nanaša na predhodno vprašanje, izdati tudi delno odločbo. 219. člen ZUP določa možnost izdaje delne odločbe, kadar se lahko o zahtevi stranke odloči ločeno po delih ali o posameznih zahtevkih stranke. Če so posamezni deli primerni za odločitev, se lahko izda ena ali več delnih odločb samo o teh delih, če je to koristno za stranko (Jerovšek in Kovač, prav tam, str. 218). Če s takim odločanjem ne bi bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, se naknadno lahko izda dopolnilna odločba (220. člen ZUP). Delna in dopolnilna odločba sta sicer izjemi od pravila, da, da je treba z odločbo rešiti predmet postopka v celoti in odločiti o vseh zahtevkih strank. Delna odločba se lahko izda, ko posamezen del zadeve oziroma posamezen zahtevek ni odvisen od odločitve od preostalih delov oziroma zahtevkov, glede katerih ugotovitveni postopek se ni končan, oziroma če v zadevi ni nujna skupna odločitev o vseh delih oziroma zahtevkih. Delna odločba vsebuje iste sestavne dele kot popolna odločba (tretji odstavek 210. člena ZUP), in velja tako glede pravnih sredstev kot tudi glede izvršbe za samostojno odločbo (drugi odstavek 219. člena ZUP). Iz delne odločbe mora biti jasno razvidno, o katerem delu zadeve oziroma o katerem zahtevku je bilo z njo odločeno in o čem je še treba odločiti (več Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 466, glej tudi sodbi UPRS I U 857/2015 z dne 10. 11. 2016 in I U 716/2016 z dne 7. 3. 2017).