Organ je prejel vlogo (npr. za subvencijo najemnine za tržno stanovanje). Vloga ni bila popolna, saj ni vsebovala ustreznih dokazil (npr. veljavne najemne pogodbe), zato je organ stranko pozval k dopolnitvi vloge. Stranka se je na poziv odzvala s pojasnilom, da je v teku sodni spor z organom lokalne skupnosti (npr. glede lastništva stanovanja, ki je predmet najemne pogodbe), zahtevanega dokazila pa ni predložila.
Ali mora v tem primeru organ s sklepom prekiniti postopek in čakati na rešitev predhodnega vprašanja v pristojnosti sodišča? Ali zahtevo takoj zavrne?
Ali lahko stranka kasneje, v primeru, da je o vprašanju na sodišču odločeno v njeno korist, iz tega razloga zahteva obnovo postopka?

Predhodno vprašanje je samostojna pravna celota (147. člen ZUP), pri čemer organ, ki vodi postopek, ni pristojen za njegovo rešitev, je pa od njegove rešitve odvisna odločitev o predmetu matičnega upravnega postopka, ker je sestavni del dejanskega stanja. Za rešitev predhodnega vprašanja je pristojen drug upravni organ ali sodišče (glej tudi primer 1).

Opredelitev predhodnega vprašanja tvori kumulativno več elementov in ob odsotnosti katerega od njih ne gre za predhodno vprašanje, s tem tudi ne za zakonito prekinitev postopka. Ni predhodno vprašanje, če se stranka ali organ sklicujeta na že sprožen drug vsebinsko povezan postopek, ki je ločen od matične zadeve (več Kovač v Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga, str. 86-88). Prav tako predhodno vprašanje ni ugotovitev obstoja ali neobstoja določenih dejstev, saj v tem primeru ne gre za pravno, pač pa za dejansko vprašanje, ki se rešuje v matičnem upravnem postopku (glej sodbo VSRS X Ips 397/2004 z dne 23. 4. 2009). Predhodnega vprašanja tudi ne more predstavljati tisto vprašanje, katerega rešitev predstavlja odločanje o glavni stvari (glej sodbo U 2121/2002 z dne 23. 8. 2004).

V navedenem primeru vprašanje lastništva stanovanja, ki je predmet najemne pogodbe, h katere dostavi je bila pozvana stranka, samo po sebi načeloma ni predhodno vprašanje, četudi se le-to že rešuje v sodnem sporu. Stanovanjski zakon (SZ-1, Ur. l. RS, št 69/03 in nasl.) namreč v 107. členu izrecno določa, da sprememba lastnika stanovanja ne vpliva na obstoječa najemna razmerja in da vsakokratni pridobitelj lastninske pravice na stanovanju vstopi v pravni položaj najemodajalca. Vendar v upravnem postopku odločanja o subvenciji najemnine upravni organ v izreku odločbe določno (s konkretnimi podatki) in torej odloči tudi o lastniku stanovanja in o pristojnem občinskem organu, ki temu lastniku povrne na podlagi dodeljene subvencije razliko v znižani najemnini, ki jo ta zaračuna najemniku, tj. na podlagi tretjega odstavka 121. člena v zvezi s šestim odstavkom 121.b člena SZ-1. V tem delu je vprašanje lastništva stanovanja predhodno vprašanje, za čas reševanja katerega pred sodiščem, upravni organ lahko prekine postopek, seveda pod pogojem, da za obdobje odločanja o pravici razpolaga z veljavno najemno pogodbo, iz katere so razvidni vsi za odločanje potrebni podatki. Rešitev sodnega spora o tem, kdo je lastnik stanovanja, ki je dano v najem, tako ne vpliva na odločitev v upravni zadevi glede same upravičenosti, višine in trajanja pravice, vpliva pa na odločitev, komu kot lastniku stanovanja pristojni občinski organ izplačuje sredstva iz tega naslova. Prav tako bi bila prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja mogoča, če bi bil spor povezan z veljavnostjo ali bistvenimi sestavinami najemne pogodbe, saj bi rešitev vprašanja neposredno vplivala na pravni položaj najemnika s tem pa tudi na odločitev organa o dodelitvi subvencije najemnine.

Kot je razbrati iz opisanega primera, stranka kljub pozivu organa najemne pogodbe ni predložila. Iz 35. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 in nasl.) izhaja, da vlagatelj pravice po tem zakonu uveljavlja na podlagi vloge, kateri morajo biti za uveljavljanje pravice do subvencije najemnine priloženi tudi najemna pogodba, zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja (razen za tržna in hišniška stanovanja), zadnje potrdilo o plačani najemnini in podatek o transakcijskem računu lastnika stanovanja. Praviloma je zato po področnem zakonu treba pridobiti te dokumente že za uvedbo postopka, kot položaj ureja 67. člen ZUP, o čemer več tudi v tem primeru in sorodnih primerih glede t. i. formalne in materialne nepopolnosti vloge. Vsekakor pa ni možno meritorno odločanje brez ustrezno dokazanih dejstev, ki so po zakonu pogoj za priznanje pravice. Če je organ že začel voditi ugotovitveni postopek, torej organ stranko pozove na dopolnitev na podlagi 140. člena ZUP. Če stranka kljub ustreznemu opozorilu organa na posledice nedostave dokazil zahtevnega dokazila ne dostavi in je dejansko stanje razjasnjeno, organ o zadevi meritorno odloči in v takem primeru vlogo zavrne, saj pogoji za dodelitev pravice, že vsaj zaradi nesklenjene najemne pogodbe, niso izpolnjeni. V zadevi je namreč jasno dejansko stanje, da stranka nima oziroma ni predložila najemne pogodbe kot pravnega temelja, ki dokazuje zakonitost bivanja v stanovanju.

Ker torej v danem primeru ni pogojev za prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja, odločitev v sodnem postopku tudi ne ne more predstavljati obnovitvenega razloga v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po četrti točki 260. člena ZUP. Prav tako npr. stranka po dokončnosti odločbe zaradi prekludiranosti tudi ne more uveljavljati obnove postopka na podlagi prve točke 260. člena ZUP v primeru naknadno predložene najemne pogodbe.