Do kdaj lahko v postopku stranka umakne svoj zahtevek?

Kako se ustrezna pravila uporabi za primer, ko stranka uveljavlja zahtevek do ponovnega odločanja glede upravičenosti do osebne asistence zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja po ZOA, a je komisija presodila, da stranka do 30 ur asistence ni upravičena, stranka pa bi umaknila zahtevek še v odprtem pritožbenem roku?

Stranka v postopku lahko po 134. členu ZUP delno ali v celoti umakne svoj zahtevek vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, oziroma v času, ko teče pritožbeni rok, ali med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe. Umik zahtevka stranke je torej mogoč do dokončnosti upravnega akta, s tem pa se odraža eno od izhodišč upravnega procesnega prava, da je izključno od strankine volje odvisno, ali bo uveljavljala neko svojo materialnopravno pravico ali pravno korist ali ne. Drugače je, če se isti postopek lahko začne tudi po uradni dolžnosti organa. V tem primeru postopek ne sloni le na zahtevku stranke, pač pa tudi na odločitvi organa, da je o določeni stvari potrebno odločati.

Umik zahtevka je lahko omejen z javnim interesom, kar pomeni, da organ nadaljuje postopek kljub umiku zahtevka, če mu področni predpisi omogočajo začeti postopek tudi po uradni dolžnosti. Javni interes je definiran kot splošna družbena korist, ki jo področni predpis opredeli kot tako. Pri tem teorija in ZUP izraza »javni interes« in »javna korist« uporabljata pretežno kot sinonima. Kaj točno pomenita pojma javni interes oziroma javna korist, ZUP ne določa; gre za t. i. nedoločni pravni pojem, ki ga mora uradna oseba v konkretnem primeru vsebinsko napolniti. Nedoločni pravni pojmi torej prepuščajo organu, da od primera do primera oceni, kakšna je vsebina pojma, pri čemer pa mora enaka merila oziroma enako vsebino nedoločnega pravnega pojma uporabiti v vseh istovrstnih primerih (Čebulj, Upravno pravo, 2009, str. 52). Pojem javnega interesa ima dva elementa: (i) vsebinski: gre za družbeno pomembno kategorijo, ki terja varstvo glede na vrednote večine članov družbene skupnosti, zato je v interesu večine ali celo vseh ljudi v tej (javnopravni) skupnosti, in (ii) formalni: vključitev splošne družbene koristi v veljavno pravo. Zaradi kumulacije obeh elementov je posebej pomembna določnost (področnih) predpisov, saj ni mogoče voditi upravnega postopka v javnem interesu, če ta ni ustrezno in predvidljivo normiran. Toda po ZUP je v 18. členu ZUP in drugem odstavku 144. člena ZUP javni interes le nekoliko opredeljen, in sicer 144. člen ZUP določa skrajšani postopek, ko gre za izdajo nujnih ukrepov v javnem interesu v primeru, ko gre za varovanje življenja, zdravja ljudi, javnega reda in miru, javne varnosti in premoženja večje vrednosti. Ob tem je treba posebej poudariti, da v obravnavanem primeru umik zahtevka stranke ne more prevladati nad javnim interesom, temveč je javni interes nadrejen zasebnemu interesu stranke. 

Pravica do osebne asistence se financira iz javnih oz. proračunskih sredstev (1. in 3. člen Zakona o osebni asistenci (ZOA, Ur. l. RS, št. 10/17 in nasl.)), zato mora biti njihova poraba zakonita, namenska in pravilno razdeljena, kar tu predstavlja javni interes. Organ je v takšnih postopkih dolžan ravnati po načelu zakonitosti (6. člen ZUP) ter zagotavljati, da se pravice iz javnih sredstev priznavajo zgolj tistim osebam, ki izpolnjujejo zakonsko določene pogoje. Iz tega razloga ni mogoče šteti, da bi umik zahtevka avtomatično onemogočil nadaljnje odločanje organa, kadar je zadeva povezana z varstvom javnega interesa in zakonito porabo javnih sredstev.

V danem primeru stranka uveljavlja zahtevek do ponovnega odločanja glede upravičenosti do osebne asistence zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja po sedmem odstavku 20. člena ZOA. Ta postopek se uvede na zahtevo stranke. Drugi odstavek 22. a člena ZOA pa navaja, da se postopek ponovne ocene upravičenosti izvede po uradni dolžnosti, in sicer najkasneje v petih letih od dneva (tj. kadarkoli znotraj obdobja petih let), ko je bila upravičencu priznana pravica do osebne asistence. Iz navedenega lahko sklepamo, da se o ponovnem odločanju o upravičenosti do osebne asistence lahko odloča tako na zahtevo stranke, kot tudi po uradni dolžnosti.

V prvotni odločbi, ki je bila izdana stranki s strani prvostopenjskega organa (CSD), je stranki že priznanih 30 ur osebne asistence na teden. V postopku ponovnega odločanja na zahtevo stranke, glede upravičenosti do osebne asistence, je komisija presodila, da stranka do 30 ur asistence ni upravičena. V takšnem primeru se prvotno izdana odločba razveljavi, saj se z novo odločitvijo poseže v že obstoječo odločbo na način, da je od trenutka ponovne ocene le-ta drugačna. V tem primeru pa se ne odloča o zakonitosti prvotne odločbe, temveč se presoja nova oziroma spremenjena upravičenost do obsega pravice, zato obnova postopka po ZUP ni ustrezno izredno pravno sredstvo

V postopku ponovnega odločanja o pravici do osebne asistence, kjer je ugotovljeno, da stranka do nje ni več upravičena, stranka po 134. členu ZUP lahko umakne svojo zahtevo tudi v času pritožbenega roka – torej dokler odločba ni dokončna in pravnomočna. Glede na umik zahtevka stranke v tem zakonskem roku, bi moral organ izdati sklep o ustavitvi postopka in odpraviti odločbo, s katerim je bilo o njenem zahtevku odločeno.

Postopek, ki je bil začet na zahtevo stranke, pa se lahko nadaljuje tudi ob umiku zahtevka, če (med drugim) to zahteva javni interes in če ima organ možnost začeti postopek po uradni dolžnosti. Organ mora pri odločanju upoštevati javni interes in ne samo zahtevke stranke, saj je treba v postopkih odločati glede na ugotovljeno dejansko stanje za zakonito odločitev in ob tem (v navedenem primeru) tudi za zakonito porabo javnih sredstev, saj se osebna asistenca financira iz javnih sredstev in le ta morajo biti porabljena zakonito, v skladu z namenom porabe. Pravica do umika zahtevka tudi v tem primeru ni absolutna in je omejena z javnim interesom, zato ob izraženem javnem interesu umik ne bi bil dopusten, organ pa mora nadaljevati postopek.

Torej, v obravnavanem primeru ne pride v poštev obnova postopka po ZUP. Obnova postopka po 260. členu ZUP je dopustna zgolj v primerih, ko se nanaša na prvotno odločbo, in sicer zaradi razlogov, ki so nastali že ob njeni izdaji (npr. nova dejstva ali dokazi, ki so obstajali, pa stranki ali organu niso bili znani ipd.). V obravnavanem primeru pa se ne posega retroaktivno v prvotno odločbo, temveč se o upravičenosti odloča na podlagi novih dejstev in okoliščin, ki so nastale po izdaji prvotne odločbe.

V takšnih primerih pa se postopek lahko - in tudi glede na opisano stanje mora - nadaljuje po uradni dolžnosti po ZOA kot lex specialis kot t. i. neprava obnova, saj drugi odstavek 22.a člena ZOA določa uvedbo postopka, kadar to narekuje javni interes. Ker je predmet odločanja pravica, ki se financira iz javnih sredstev, je podan javni interes, ki utemeljuje nadaljevanje postopka kljub umiku zahtevka stranke v smislu drugega odstavka 134. člena ZUP.